Sto let bo letos minilo od enkratne zgodovinske prelomnice, posebne, intimne zgodbe domoljubnih Korošcev, ki se po "porazu" na plebiscitu 10. oktobra 1920, ko so jih priključili Avstriji, niso predali. Na vso moč so se borili, vztrajali dve polni leti in naposled dosegli svoje - vrnitev k matični domovini. Kakopak, kot množice pred nami, smo se ob zavedanju posebne vloge pri koroškem plebiscitu v Libeliče odpravili z veliko mero spoštovanja in občudovanja, tudi v iskanju uporniškega duha, (koroške) trme, vztrajnosti in poguma. Nismo bili razočarani. Vse to in še več osmišljajo tamkajšnji prebivalci, ponosni in zavedni Korošci, Slovenci, ki so živ dokaz tega, kako pomembna je za narod kultura.
Kot povsod in vedno povezano s kulturo se okliče naša prva sogovornica, učiteljica slovenščine in predsednica Kulturno prosvetnega društva Libeliče Simona Jerčič Pšeničnik: "V Libeličah živijo ljudje, ki imajo korenine, ki cenijo tradicijo, identiteta jim dosti pomeni, to pa se je ravno pred sto leti izkazalo za odločilno - ne damo jezika, ne damo naših korenin! Ne glede na to, da je gospodarsko bila takrat Avstrija močnejša, da je imela močnejšo propagando, so se naši predniki, Slovenci, zbirali po okoliških kmetijah, na Libeliški Gori - v vasi se niso mogli -, tam prepevali ljudske, domače, slovenske pesmi. Po vasi, v šoli se nekaj časa ni smela slišati slovenska beseda. Dejstvo je, da so jo s to svojo trmo, zavednostjo ohranili. Ohranili so naše korenine, da lahko zdaj mi živimo v svobodni Sloveniji, kar je tudi za nas in naše zanamce zelo pomembno. Ta nit naše identitete, našega ohranjanja kulturne in jezikovne dediščine gre iz roda v rod, ponosni smo na to." Za bogato bero kulturnih dogodkov v kraju skrbijo številne kulturne sekcije društva. Da skupinski duh uporništva še danes živi v Libeličah, razmišlja sogovornica: "Kadar je treba kaj urediti, vsa društva, ljudje stopimo skupaj in naredimo, kar je treba." V Libeličah se je vedno dalo delati skupaj, težav s tem ni bilo, dodaja še naš naslednji sogovornik Marjan Kos, zgodovinar in strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja (KPM). "Tudi v smislu političnega življenja - smo pristaši ene in druge stranke, a ko gre za Libeliče, pri nas politika ni tista, ki bi nas ločevala," nam je povedal Adrijan Zalesnik, turistični vodnik in urednik libeliškega glasnika, tudi spletne strani Vas ob meji.
Ne trmasti, ampak ponosni
"Včasih nas etiketirajo 'ti trmasti Libeličani', ne vem, ali je to posledica tega, da si ne pustimo česa narediti proti naši volji. V soglasju že, takrat bomo sprejeli tudi stvari, ki nam niso tako blizu. Da pa nekdo od zunaj pritiska na nas, nismo preveč veseli. Tudi z mladimi tako delujemo, ne da jih naredimo trmaste, ampak ponosne, da si bodo upali kje povedati, od kod so. Včasih so šli študirat v Ljubljano, in ko so jih vprašali, od kod so, so bili iz Dravograda. Mi smo to preobrnili. Ta generacija je danes sicer stara 30 let ali pa še več, a če jih kdo vpraša, od kod so, so iz Libelič. Potem pa ti vprašaj, kje so Libeliče, če že ne veš. To nam je uspelo z našim delovanjem, z našo krajevno politiko ozaveščanja o narodni zavesti, z grbom - ni je skupine iz Libelič, ki ga ne bi ponosno razkazovala na majicah, na prireditvah, ko gredo kam ekipno. Preko teh vzvodov skušamo naprej vzgajati to naše domoljubje," je povedal Adrijan Zalesnik, ki pa se zaveda, da brez teh tehničnih stvari in moderne infrastrukture ne gre. Libeliče so v krajevni skupnosti v sodelovanju z občino vseskozi razvijali, da lahko mladi tu dobijo vse tisto, kar imajo v mestih (komunalno infrastrukturo, povezave). V vsaki hiši je internet, tudi po hribovskih kmetijah, cesta je v redu, celo ena najlepših na Koroškem, ocenjuje. "Našim zanamcem, mladini, smo nudili vse tisto, kar imajo drugje - da preprečimo izseljevanje. To je bil dolga leta manko teh zalednih krajev, ljudje so se izseljevali, prelomnica pa je v Libeličah bila nekje 74. leta, ko so naredili novo cesto. Takrat se je ustavilo izseljevanje, mladi so ostali doma, začeli so graditi hiše. Od 80. leta smo v krajevni skupnosti zgradili preko 140 novih hiš," je povedal. V vseh zaselkih krajevne skupnosti (Gorče, Tribej, Libeliška Gora, dela Črneške Gore in vasi Libeliče) živi okoli šeststo prebivalcev.
Za najmlajše plebiscit abstrakten
Da je svet postal ena velika vas, se kaže tudi v Libeličah, razmišlja Simona Jerčič Pšeničnik: "Mladi odhajajo in se tudi vračajo. Šola postaja vse bolj polna in premajhna. Ponosno smo na to, skušamo vključiti tudi kulturno društvo, tako da gre eno z drugim." V obdobju, ko je Helena Knez, danes vodja podružnične šole v Libeličah, šolo doživljala skozi oči učenke in krajanke, je ta predstavljala kulturni center kraja. Njena učitelja sta bila učiteljski par Viktorija in Lojze Kos, kasneje je na šoli učila tudi njena mama Irma Knez. Da gre za mali svet "žlahte", kaj kmalu ugotovimo z vsemi sogovorniki, ki nam ob omembi drugih vaščanov nizajo sorodstvene vezi. Ob prihodu v Libeliče sicer ni bilo mogoče zgrešiti obnovljene stavbe z napisom osnovna šola, s katere je, jasno, vihrala slovenska zastava. V maniri kraja je bila to jutro neukrotljiva. Večkrat se je zamotala, zato smo morali pred fotografiranjem počakati, da jo Knezova popravi. Ko je šolo obiskovala kot učenka, je bilo otrok bistveno manj, pripoveduje, prav tako, ko se je pred dvajsetimi leti na šolo vrnila z vlogo, ki jo ima še danes. Šele kasneje se je število otrok pričelo krepiti, zdaj je stalnica nekje 30 otrok. "Kakšno leto manj, kakšno več. Za naprej kaže dobro, tudi v vrtcu, ki je polno zapolnjen, imamo dvajset otrok. V tem šolskem letu šolo obiskuje 29 učencev od prvega do petega razreda, razporejeni so v tri oddelke," je pojasnila. Otroke poučuje pet učiteljic, nekaj jih prihaja še z matične šole. Koliko se o plebiscitu pogovarjajo v šoli, nas je še zanimalo. "Tega nimamo toliko v učnem programu, a nekaj vendarle. Vsekakor pa to ohranjamo skozi različne vsebine, skušamo približati to zgodovino. Sploh, ko je obletnica, se pogovarjamo, zakaj mi tam sodelujemo. Vse skozi oči otrok, na njim primeren način. Obiščemo tudi muzej. Seveda pa so to težke teme za desetletnega otroka in manj. Zdaj, ko se pripravlja velika obletnica, bomo tudi več delali na tem in v jeseni prispevali svoj delež. A vidim, da so to za njih takšni abstraktni dogodki, ko se morajo znova spomniti, kaj se je že zgodilo, meje pogledati ... Pozabijo, to niso stvari, ki bi jih doživeli. Absolutno pa je pomembno, da to ohranjamo. A vsakič znova moraš ponoviti, da jim bolj seže, poslušajo pa odprtih ust, so radovedni in sprašujejo," je pojasnila.
Vztrajajo pri svoji viziji
Od leta 1849 do 1933 so bile Libeliče samostojna občina, zdaj pa spadajo v Občino Dravograd. "V Libeličah živimo prijetno, domače življenje, prav pa je, da smo vedno bolj povezani tudi z občino. V zadnjem času se to spreminja tudi na političnem področju, ko ponujajo participativni sistem. Krajani lahko tako sami odločamo, kam naj gre določen znesek denarja. To je odlično. Lani smo imeli otvoritev večnamenskega prostora, kjer se zdaj že družijo mladi - gre za projekt, ki je nastal iz dvoletnega participativnega programa. Dobro sodelujemo, a želimo si še več posodobitve, posluha, upamo, da to tudi dobimo sploh v tem letu, ko je stoletnica. Da kraj čim bolj uredimo, saj turisti prihajajo, Libeliče jih zanimajo. Ne glede na korono, zdaj pač prihajajo v manjših skupinah, gre bolj za družinsko turistično ponudbo," je povedala Simona Jerčič Pšeničnik, tudi žena predsednika krajevne skupnosti Libeliče Jožeta Pšeničnika. V vaškem jedru, ki je pod spomeniškim varstvom, smo se dobili z Adrijanom Zalesnikom in Marjanom Kosom, ki sta zgodbo Libelič že ničkolikokrat predala obiskovalcem. Vse libeliške zbirke so strokovno delo Koroškega pokrajinskega muzeja, velik del strokovnih vodstev pa prevzemajo domačini, ki so usposobljeni kot lokalni vodniki. "Tako lahko obiskovalci resnično čutijo, za kaj gre, od tod pa odnesejo občutek domačnosti, pristnosti. Vsakega turista najprej vprašam, kako želi - v libeliščini ali slovenščini? Mi ne govorimo, ampak 'mornjemo', in se ne pogovarjamo, ampak se 'prauhamo'," nam je ponosno povedal Zalesnik. Ko se turisti odločijo za libeliščino, se pošali, da bodo en evro plačali še za prevod. Naša prva postaja je bila kostnica ob farni cerkvi sv. Martina. Pravzaprav jo je nemogoče zaobiti, s slednjo se je namreč pričel tukajšnji razvoj turizma. To je bila prva turistična ponudba v Libeličah, sta soglasna sogovornika.
"Pred leti nismo spustili industrije v naš kraj, hoteli so nas industrializirati z betonarno, a smo se uprli. Spet so rekli, kakšni puntarji smo, a danes nam ni žal. Vztrajamo pri svoji viziji, stojimo za tem. To je podeželje, naj tako tudi ostane. Nato pa smo morali poiskati alternativo in začeli razvijati turizem," je povedal Zalesnik. Po poledenelem klancu smo se povzpeli do cerkve in kostnice. Najprej smo si oči spočili ob panoramskem razgledu, pogledu na prostrano Libeliško polje. Kje je meja? "Vidite, tam, kjer stoji električni telegraf, je že Avstrija. Meja gre po sredini," nam je pokazal Kos. Zanimalo nas je, v kolikšni meri domačini še obdelujejo polja. "Tu zdaj večinoma raste koruza, bolj je usmerjeno za živinorejo," je povedal Kos. A ne nekoč. "Včasih je bilo tu obsežje krompirja za celo Koroško, sorte igor. Zelo dobro je obrodil, zelo dobro je bil 'gr vzet' pri vseh, Libeličani so ga vozili vse do Mežice. Neko obdobje sta Libeliče in Trbonje skupno pridelala 400 ton krompirja za semenarno Ljubljana. Ko je prišla modernizacija kmetijstva, so to začeli uporabljati za predelavo semenskega krompirja. Igor je izgubil veljavo. Potem je vse kar naenkrat usahnilo, krompir je bil le še za domačo rabo. Samo eden še danes seje zgolj semenski krompir, drugi pa ga imajo v glavnem za domačo rabo. Čistih kmetov pa tako ni več. Trije kmetje so še v celi krajevni skupnosti, ki živijo od kmetijstva. Za vse ostale jaz rečem, da so hobi kmetje, saj od vsake hiše hodi nekdo v službo. Ne gre za preživetje od kmetij," je razložil Zalesnik.
Kosti so tudi odnašali
Kostnica - zakaj so jo zgradili (v Libeličah)? "Cerkev je bila prej kot prafara, ki je imela pravico do pokopa, sem pa je sodilo znatno večje območje kot danes (del Mežiške doline, občine Suha, Šentjanž, Črneče, skoraj do Slovenj Gradca, kjer je bila druga fara). Iz vseh teh koncev so pokojne nosili na to pokopališče. Umrljivost je bila večja, kot je danes. Pokopališča niso prenesla vseh pokopov, zato so med 11. in 12. stoletjem zgradili kostnice, kamor so shranjevali kosti. Ko so do 17. stoletja prafare razpadale - po zadnji kugi se je tudi število umrlih zmanjševalo -, so jih začeli rušiti, zapirati. Na Slovenskem jih je ostalo le še nekaj in naša ima avtentično vsebino tistega časa. Graditi so jih morali v hrib, v spodnji del so pokopavali umrle, v zgornjem pa krstili otroke, smrt in krst sta v krščanstvu rojstvo, s krstom postaneš kristjan, s smrtjo pa greš tja, kamor si si zaslužil," je povedal Kos. Vse do leta 1992 je bila kostnica v Libeličah nedostopna, zapečatena, nato pa so zgoraj sondirali, našli vhod in jo odprli. Obenem so jo tudi obnovili, prekrili in naredili fasado. "Nekaj časa smo imeli odprto, a so se zaradi zraka kosti začele drobiti. Od spomeniškega varstva - to je tudi posebna zgodba v Libeličah -, smo želeli strokovni nasvet. Dali so ga - to imam še vedno za najbolj 'strokovni' nasvet, kar ga lahko da kakšna državna ustanova ... Zasuti in ostalo bo za večno! To je v zapisniku. Kot že naši predniki niso poslušali tedanje oblasti, da bi to podrli, je tudi mi nismo in smo naredili, kot je zdaj - zasteklili. Bilo je tudi malo nerodno, ko je bilo tako dostopno. Ko si je to ogledal en avtobus šolarjev iz Maribora, me je potem poklicala učiteljica, da imajo učenci vrečko kosti, ker so jih tu pobrali. (Smeh) Lobanje so nosili ven ... Potem pa smo res morali dati kostnico pod ključ," je povedal Zalesnik.
Od cerkve smo se nato sprehodili do župnišča. "Sreča za župnike," je pripomnil Kos, ko smo šli mimo spomenika župniku Antonu Vogrincu, enemu izmed idejnih vodij libeliškega upora. "Rekel je: Glasujte za Jugoslavijo. Režimi se spreminjajo, narod pa ostaja. Tisti, ki bo izven svoje matice, bo kot narod izumrl," je povedal Kos. V župnišču je danes plebiscitni muzej, stara šolska učilnica in črna kuhinja, ob njem še kmečka zbirka. Pri vhodu v župnišče še opomin, da stojimo na 15. poldnevniku. "Zdaj v modernem času so se našli dravograjski računalničarji in ti fantje, ki se spoznajo praktično na vse - pod narekovaji -, ugotovili so, da Libeličani zavajamo goste, saj trdimo, da čez libeliški faroh teče 15. poldnevnik, ki naj bi tekel skozi cerkev na Viču. Kakorkoli, če pogledamo letnico 1652, ko je bilo to narejeno, je točno v nulo," je prepričan Zalesnik. Na poti do črne kuhinje smo postali še pri libeliškem grbu. Poleg kostnice so na njem še Martinove stopinje. "Običajno Martina poveličujemo z vinom in gosko, kar pa tu nima nobene povezave. Našo legendo mi je povedala moja bica. Sv. Martin, širitelj krščanske vere, je potoval po Evropi in je menda šel tudi skozi Libeliče. Na polju je pokleknil in rekel: 'Tam gor bo stala moja cerkev.' Na polju je mejni kamen, naravni, kamor ravno paše koleno - tam naj bi pokleknil," nam je povedal Zalesnik.
Gasilska "pumpa", simbol združevanja
"Plebiscit je tako intimna zgodba Libelič, ne spomnim se, da bi kdaj v gostilni slišal, da bi se malo opiti pogovarjali o tem, to bi bilo preveč grdo. To je bila intimna zgodba, ki jo Libeličani nosijo v sebi, otroke vzgajajo v tem duhu," je povedal Kos. Dopolnil ga je Zalesnik, da to zanimivo prikazuje gasilska "pumpa", črpalka, ki je zadnji, tretji element njihovega grba. Danes jo je mogoče videti pred tamkajšnjim gasilskim domom. "Ko so postavili mejo, kot je zdaj, so tisti, ki se niso strinjali, šli na ono stran, s sabo pa odnesli vse, kar je bilo vrednega. "Spraznili so šolo, župnišče - še župnik je napisal v kroniki, da je moral ležati na tleh, na 'štrozaku', saj mu je ostalo samo to," je pričel Zalesnik, Kos pa dodal: "Ko se je to s plebiscitom končalo, je vse zamrlo. Saj, če življenjsko pogledaš, štiri leta vojne, dve leti negotovosti, ali boš govoril slovensko ali ne, to je vplivalo na psiho ljudi, postali so malo ležerni."
A niso se dali gasilci. "Če so že vse 'vlekli', naše pumpe pa ne bodo imeli, so si rekli. Podkupili so naše in njihove organe, šli ponoči na ono stran po pumpo in jo po polju pripeljali nazaj v Libeliče. Veselje je bilo strašno, Avstrijci pa so pisali o banditih iz Jugoslavije, kot da so pokradli pol Avstrije. V bistvu je šlo za spor med žlahto, kdo je dal več za pumpo. Prej je bilo eno gasilsko društvo, ko smo se razdelili, pa jih je bilo nekaj tu in nekaj tam. Skupno so dali več naši, zato je upravičeno naša," je povedal Zalesnik. Da imajo ljudje v Libeličah vsi neko daljno sorodstvo na oni strani, je opomnil Kos: "Meja je namreč zarezala v živo narodno tkivo, kot se reče." Črpalka je svoje slavnostno mesto dobila tudi na praznovanju 80 let avstrijskih gasilcev. "Povedali smo našo zgodbo, ugotovili, da je bila to stvar, ki nas je razdvojila, a zdaj naj bo simbol združevanja. To je bil tam uradni zaključek te črpalke, zato smo jo zdaj dali na naš grb," je sklenil Zalesnik.
Zaslužen za plebiscitno zbirko, ki je trenutno v Libeličah ni, saj jo KPM za letošnjo stoletnico prenavlja, je v veliki meri Marjan Kos, naš sogovornik, strokovna avtorica črne kuhinje z mnogimi starimi pripomočki pa je tudi Brigita Rajšter, avtorica knjige Libeliška kuharica. S pomočjo močnega aktiva kmečkih žena so podrobno raziskali, kaj so ljudje jedli nekoč in danes. Ob tem v Libeličah izpostavljajo posebno jed, imenovano trenta. "Na Koroškem, posebno Libeličani, rečemo, da če se nekaj potlači, se potrenta. Točno veš, kaj pomeni. Franc je Micko potrental - tudi veš. Gostom jo ponujamo v več oblikah, zraven pa se pije domači mošt v treh verzijah. Prvič tisti, ki je za pit, drugič tisti, ki ni bil za pit, pa so ga prekuhali, in tretjič tisti, ki je za otroke, torej pasterizirani sladki mošt. To je ta ponudba," je povedal nasmejani Zalesnik. Da so se pravočasno lotili zbiranja eksponatov, saj je takoj, ko je nekdo menjal streho, šlo vse na odpad, je opomnil Kos. "Leto dni sem hodil po vseh hišah in evidentiral, potem smo vozili. Tukaj in v kmečki zbirki je okoli tisoč predmetov, vsi so iz libeliške okolice," je povedal. Ker gre za spomine na njihove prednike, stare starše, jih v muzeju niso prevzeli, zanje strokovno skrbijo, ostajajo pa v lasti Libeličanov. "To je naš muzej. Ko imamo oktobra dan odprtih vrat, ljudje pripeljejo svojce, prijatelje od drugod in jim rečejo, glej, to smo pa mi dali. Vidiš, da imajo muzej za svojega," je dodal Zalesnik.
Brez gostilne, imajo pa letališče
"Edina napaka Libelič je, da nimamo nobene gostilne. Tu je bil turizem na kmetih, pa ga tudi ni več. Niti kave si ne moreš privoščiti. Škoda," nam ni prvi povedal Kos. "Vseeno ni treba gledati tako tragično. Tu čez gre 15. poldnevnik, srednjeevropski čas - Libeličani vedno vemo, koliko je ura, in smo zmeraj trezni," se je za konec pošalil Zalesnik. Nimajo gostilne, imajo pa v Libeličah vzletišče, hangar. Domačin Damijan Cehner, lastnik podjetja Aviofun, v kraju opaža velik turistični napredek. "Leta 96 sem se začel bolj resno s tem tu ukvarjati, registriral sem vzletišče, letalsko šolo, zdaj je to že neka blagovna znamka. Tudi letalstvo samo po sebi, adrenalinski športi so postali zelo popularni. Pridejo trenutki, ko niti ne zmoremo delati vsega, zavračamo ljudi. Zgolj na Koroškem od tega ne moreš preživeti, dobro smo začeli v Slovenj Gradcu, a smo zaradi spleta okoliščin morali zaključiti. V Bovcu imamo zadeve ustaljene, od tega živimo, tudi vlagamo nazaj, upam pa, da bo v prihodnosti tudi na Koroškem še kakšna priložnost. V Libeličah je super, tu imamo sedež podjetja, tu deluje tudi društvo Aviofun Koroška s približno 25 aktivnimi člani, a saj vidite - za resno dejavnost bi potrebovali več prostora, stezo, tu je dolga zgolj 150 metrov. To je bolj kot izhodišče, baza, da se lahko umaknemo na svoje. Naredimo nekaj manjših dogodkov na leto, a ni prostora za jadralske aktivnosti, tu lahko samo eksperti skačejo s padalom. Nihče ne pomisli, da se vse začne pri varnosti. Če se ukvarjaš z adrenalinskimi športi, pričakuješ, da je v taki dolini tudi kakšen reševalni helikopter. A saj gre vse v to smer, ko se bova pogovarjala čez pet let, bo že vse drugače," je o dejavnosti povedal Cehner, ki v domačem okolju vidi še veliko potenciala. Vsa družina sodeluje v podjetju, tudi hčerka.
"Tu bi rad naredil še kaj iz turizma, tu smo doma. Kolega je naredil apartmaje, počasi bodo videli, da se da od tega živeti. Mladi prihajajo za nami in ne bi šli iz Libelič, celo priseljujejo se. Imamo nekaj takih, ki sploh niso od tu, pa se na vso moč trudijo, da bi lahko ostali, četudi ni stanovanj in ni možno dobiti kake parcele. Ko koga mimogrede sem pripeljem po zraku, se samo čudi, kot da je pristal sredi ničesar, a ko stopi ven, zagleda naravo, hribe, reko, sliši čričke - vsak pripomni, kako je lepo," je opazil. Da uporniški duh v Libeličah še živi, sklene Cehnar: "Sigurno, v vsakem izmed nas. Če občutiš, da se ti dela krivica, si še bolj vztrajen, dobiš veselje. Večje veselje imaš, da greš čez te ovire. Vidim to tudi pri drugih. Če nimamo kakšnih težav, takrat smo najbolj živčni, takrat je nekaj narobe."
