Bojan Krznar o obremenitvah v zdravstveni negi: Težko je, a vsi moramo dati vse od sebe

Koronakriza je tudi čas, v katerem se lahko izkaže, kakšni smo kot ljudje v resnici, ko se razkrije človekov pravi obraz, razmišlja Bojan Krznar, 42-letni diplomirani zdravstvenik; pod njegovo okrilje v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec (SB SG) sodi področje zdravstvene nege in oskrbe. "Vsa naša sedanja dejanja in drža, ki jo izkazujemo, se bodo odražali v prihodnosti, ko se bomo na neki način vrnili v prejšnji vsakdan, zato je pomembno, da pri tem ne bomo imeli grenkega priokusa," razširi razmislek o medsebojnih odnosih, ki vse bolj prihajajo v ospredje v dnevih, ko so tudi medicinske sestre in zdravstveni tehniki del preobremenjenega zdravstvenega osebja v spopadu z epidemijo.

Ko kot vršilec dolžnosti pomočnika direktorice za zdravstveno in babiško nego in oskrbo v koroški bolnišnici vsak dan dobi predse tabelo prisotnosti in odsotnosti, ga, kot pravi, spreleti srh ob vseh kombinacijah kadra, ko morajo sproti prilagajati urnike in razporede glede na bolniške dopuste in karantene - ni še bilo kdaj toliko negotovosti, da ne bi vedel, koga v službi ne bo, kot tudi, kdaj točno se bo kdo z bolniškega dopusta lahko vrnil na delo. Okoli 500 zaposlenih, kar je približno polovica v SB SG, je "v njegovi domeni", v bolnišnici pa je zaradi okužb oziroma karanten v povprečju odsotnih nekje do 15 odstotkov zaposlenih, dinamika je precejšnja, število se praktično ves čas spreminja.

Še večja pozornost do bolnikov, ki jih je strah in so sami

Razmere so gotovo na meji, ko nimajo več manevrskega prostora, razlaga Krznar. V mirnem obdobju, pravi, ni težko biti strokoven in prijazen, se posvetiti bolniku, a zdaj se vidi pravi lik medicinskih sester in tehnikov, še bolj kot na strokovni na medčloveški ravni. Tudi zato se prav ta vidik dostopnosti, pozornosti odrazi toliko bolj, ker bolniki, okuženi s covidom, nimajo obiskov, so osamljeni in jih je strah težjega poteka bolezni, ko se morajo zdraviti v bolnišnici. Na vseh oddelkih je uveljavljena bistveno višja raven zaščite, uporaba polne zaščitne opreme, ob maskah so recimo postali ustaljeni še vezirji. "Ponosen sem na zaposlene, ker kljub organizacijskemu in tudi psihičnemu pritisku dajejo vse od sebe. Seveda pride do slabe volje, ki je niti ne jemljem osebno ali za napačno, različni smo, vsem gre kdaj kaka kaplja čez rob," ugotavlja.

Medicinske sestre, zdravstveni tehniki, diplomirani zdravstveniki so prav tako ljudje s svojimi družinami, stiskami, tudi nanje je treba pogledati širše in imeti višjo stopnjo razumevanja kot v obdobju, ko ni krize, razmišlja. "To obdobje bo minilo. A če se bodo odnosi med nami skrhali zdaj, jih bomo težko popravili. Izguba zaupanja je običajno nepovratna. Ni model delovanja v tem času riniti z glavo skozi zid ukazovalno, na avtoritativen način, veliko več lahko na sploh dosežemo na lepši način. Pomembna sta spoštljiva raven komuniciranja in to, da se vsi potrudimo. Povedati je treba resnico, nepravilnosti ne olepšavati ali jih zavijati v vato," poudarja. Prepričan je tudi, da je ne glede na vse v tem času treba dajati od sebe svoj maksimum, delati po najboljših močeh - tudi to se mu zdi vredno imeti v mislih, saj se pozneje pretresata zgodovina in trenutek, ko se vsak nato zase vpraša, kje je bil, kaj je lahko storil in kaj naposled tudi je storil.

Tudi sam je zbolel, izpostavlja pomen družine

Po njegovem zdaj ni primeren čas, da bi na koga kazali s prstom in ga obtoževali, mu karkoli očitali, vlivali občutek krivde, če se okuži - sploh v sedanjem obdobju, ko izvoru okužb ni več mogoče povsem slediti in se lahko okužimo tudi ob doslednem spoštovanju zaščitnih ukrepov. Tudi sam je prestal koronavirus, v milejši obliki, a vendarle do te mere, da še čuti posledice in si še skuša povrniti kondicijo. "Začelo se je s črvičenjem po jutranji kavi, nato občutkom povišane temperature v glavi, nadalje z bolečinami ob lopaticah ..." opisuje nizanje neznačilnih znakov, ki jih je nato analiziral za nazaj. Ne more povsem točno opredeliti, kje bi se lahko bil okužil, ni pa nato virusa prinesel domov svoji družini ob nadaljnji strogi izolaciji.

Če ne bi delal v bolnišnici, se verjetno ne bi dal testirati ob takih simptomih, dodaja Krznar, ki ob službi v bolnišnici opravlja še delo gorskega reševalca - letalca pri gorski reševalni službi. Bistveno lažje človek vse prenese, če ima zaslombo svoje družine, razumevanje doma, spodbudo, da lahko od doma črpa energijo, pa poudari kot oče dveh sinov še zasebni vidik, ki pomembno vpliva na vse ostalo. Družbenih omrežij ne uporablja, zato tudi ne spremlja vseh, tudi lažnih debat o koronavirusu, prepričan pa je, da nobeni stroki ne kaže nasprotovati. Pri vsem in za vse se mu zdi ključno, da delujemo po svoji vesti, se ravnamo po preprostih vrednotah, ki jih imamo lahko za svojo vero ali ne, v vsakem primeru pa so naša vest. Zato naj obvelja, da se trudimo delati dobro in odgovorno, predvsem pa to, kar zase pričakujemo od drugih.