Nejc Strojnik
Razočaran nad slovenskim zdravstvom je rehabilitacijo vzel v svoje roke. Še vedno je na vozičku, a ni hrom od vratu navzdol, kot so sprva menili zdravniki. Voziček mu ne predstavlja ovire. Ima svoje podjetje, ki se ukvarja z razvojem mobilnih aplikacij. V zadnjem času ga je povsem zasvojil rugby, čez manj kot mesec dni pa bo v domači vasi predstavil knjigo, v kateri sta svoja pogleda razgalila tudi mama in oče. "Streslo me je, ko sem slišal, kaj sta doživljala."
Kako se spominjate noči, ki vam je obrnila življenje na glavo?
Spomini na noč s 15. na 16. avgust 2007 so precej slabi oziroma jih ni. V četrtek je bil državni praznik, zato sem si v petek v službi vzel prost dan. Popoldan smo bili pri bratrancu, ki je živel zelo blizu (v Šentanelu, op.a.). Nekako smo obsedeli in okoli dveh ali pol treh zjutraj sem se pijan odpravil spat. Spal sem pri bratrancu. To je tudi zadnja stvar, ki se je spomnim. Nato sem se čez devet dni prebudil iz kome.
Kako ste se sploh znašli v avtu?
Po dveh urah, ali dveh in pol spanca, sem se usedel v avto in se odpeljal proti Prevaljam. Ena izmed teorij je, da mi je zvonila budilka na telefonu, ki sem jo imel nastavljeno zaradi službe in je nisem izklopil. Nesreča se je zgodila v drugem ovinku od Marina proti Prevaljam. Vsega skupaj sem se peljal en kilometer. Naglo sem zavil desno, ne vem, mogoče sem zaspal. Potegnilo me je v bankino, nato sem izgubil nadzor nad vozilom. Pripasan nisem bil, vrglo me je v sovoznikova vrata. Takrat je verjetno prišlo do poškodb, saj sem v vrata priletel z glavo. Prevrnilo me je na bok, nato nazaj na vsa štiri kolesa, na koncu pa sem v prostem teku še čelno priletel v drevo.
