(FOTO) Plaz ogroža hišo družine s Tolstega Vrha: Radi bi ostali, a ni varno

Dober mesec po poplavah na dan še vedno prihajajo številne žalostne zgodbe družin, ki so v naravni ujmi trajno ali začasno izgubile dom. Med njimi je tudi družina Božič Lah s Tolstega Vrha nad Ravnami na Koroškem, ki se je morala izseliti, saj jim zemeljski plaz ogroža hišo. Trenutno živijo pri sosedih in sorodnikih, občina jim je medtem našla začasen dom, prav tako se bodo poskušali čim prej lotiti sanacije objekta in plazu. Ko sta Rajko in Jožica Božič pred dobrimi tridesetimi leti začela graditi novo hišo na Tolstem Vrhu in se leta 1994 skupaj s tremi hčerkami vanjo vselila, nihče ni pomislil, da bi lahko karkoli zmotilo njihovo zadovoljstvo. Postavili so jo na območju, ki ni (bilo) plazovito, tudi potokov ali hudournikov ni v bližini. Leta so tekla in hčerke so odrasle, dve sta se odselili na svoje, v lepo urejenem domu je z njima ostala hčerka Simona z družino. Živeli so v mirnem okolju, ki sta ga dopolnjevala medsebojna sloga in razumevanje. "Lepo smo se imeli, potem pa so močne padavine sprožile več plazov in morali smo se izseliti, saj hiša ni več varna za bivanje," nam je s solzami v očeh pripovedovala Jožica Božič, ko smo jih obiskali na njihovem - upamo da le trenutno - nekdanjem domu. "Zdaj smo dobesedno raztrgani. Midva z možem živiva pri sosedu Lipovniku, hčerka Simona je z vnukinjo Emo pri sestri na Selovcu, vnuk Žan pa pri punci v Podgorju pri Slovenj Gradcu," je žalostna Jožica. Z možem vsakodnevno prihajata k hiši, jo prezračita, nahranita dve muci in pujse, poskrbita za čebele, kaj na hitro postorita na vrtu. "Saj veva, da ni varno, a ne moreva kar oditi in pustiti, da propade, kar smo vlagali tri desetletja. Nismo živeli v pomanjkanju, a tudi v razkošju ne. A bili smo srečni," razloži. Pred poplavami so imeli 15 ovac in okoli 100 kokoši. Vse so morali na hitro prodati.

Voda je drla od povsod 

Da se bodo morali zaradi plazu kdaj izseliti iz hiše, si niso predstavljali niti v najgrših sanjah. "Parcela je velika slabe tri hektarje. Okoli leta 1950 sta jo kupila moja starša, ki sta živela v stari hiši, ta je bila zgrajena pol s kamenjem, pol z lesom. Poznana je bila kot Lipovnikova bajta. Pred tem so v njej živeli najemniki, moj oče pa je rekel, da se preseli le, če jo lahko kupi. Tu sem se rodil in odraščal. Z ženo sva sprva živela v bloku na Javorniku, a sva najmanj dvakrat na teden prišla pomagat. Všeč nama je bilo tukaj, zato sva se odločila, da si zgradiva hišo. Določili so dve lokaciji, kjer si jo lahko postaviva, kar sva upoštevala. Pridobila sva vsa dovoljenja. Trdo sva garala in se odrekala, da smo jo zgradili in uredili. Trideset let ni bilo težav, potem se je vse zgodilo v eni noči," razlaga Rajko, ki se zelo dobro spominja usodnega četrtega avgusta. Okoli štirih zjutraj ga je zbudil pasji lajež in bučanje vode. Voda je drla od povsod in povzročila več zemeljskih plazov. Skupno so jih našteli osem, eden od njih ogroža stanovanjsko hišo. Ta se je zaradi drsenja zemljine tudi malo pogreznila in premaknila, na več mestih so popokane stene. Ker v hiši ni več varno bivati, so jih sprva za sedem dni evakuirali, nato svetovali izselitev. Lahko bi rekli, da jim je naravna nesreča dobesedno čez noč ustavila življenje, spijo pri sosedih in sorodnikih, občina Ravne jim je omogočila začasno rešitev, za kar so hvaležni, a to ni tisto, kar si želijo. Radi bi ostali, a ni varno.

Imajo le sklep o izselitvi, glede sanacije plazu pa še nič 

Upali so, da bo sanacija plazu hitro stekla in bi lahko morda že pozimi znova zaživeli v svojem domu. "Ne moremo se lotiti sanacije hiše, preden ne uredijo obsežnega plazu pod njo, ki ogroža naš dom, zasul pa bi tudi hiše pod nami, železnico, glavno cesto Ravne-Dravograd ter reko Mežo. Veliko strokovnjakov si ga je že prišlo ogledat, a nihče ne reče nič konkretnega. Eni pravijo, da ni tako nevaren, drugi, da je. Na občini so rekli, da bo gradbinec prišel postavit betonske pilote in škarpo, mislili smo, da bo zdaj, ko je še lepo vreme, začel sanacijo. Vsak dan čakamo, težko je živeti v takšni negotovosti. Z živci smo že čisto na koncu. To je naš dom, ki smo ga s trudom zgradili, imamo tudi kredit, saj smo lani postavili garažo in zamenjali okna ter vodovodne cevi. Jesen se bliža, skrbi nas, da bi se spet zgodilo obilno deževje in bi se plaz sprožil," je zaskrbljena Jožica. Za zdaj imajo le sklep o izselitvi, glede sanacije plazu pa še nič - in to jih skrbi. Sanacijo plazu naj bi sicer poravnala občina oziroma država, za hišo pa bodo morali poskrbeti sami. Potrebujejo strokovnjaka, ki bi jim svetoval, kaj naj z njo naredijo, da bo varna za bivanje. Da bo to vse prej kot lahko, povesta Božičeva, saj živita le z eno pokojnino. S skrbjo ju navdaja tudi spoznanje, da bo potrebno pri njunih letih ponovno zavihati rokave, poleg tega so časi vse prej kot lahki, saj je draginja velika. Na srečo jim je občina Ravne za eno leto omogočila nadomestno hišo v Strojnski Reki, kjer bodo lahko živeli vsi skupaj. Te dni so se lotili pleskanja notranjih prostorov, pri tem jim pomagajo prostovoljci. Najemnino bo krila občina, sami bodo poravnali le sprotne stroške. Ne bodo pod svojo streho, a bodo vsaj skupaj. Pri beljenju novega začasnega doma sta zelo aktivna hčerka Simona in vnuk Žan Lah, študent računalništva na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in tudi podpredsednik Mladinskega sveta Ravne - ta je sredstva, zbrana na letošnji rekreativni prireditvi Skok na Strojno, namenil Žanu in njegovi družini. Na srečo je zelo prizadeven študent in je vse obveznosti opravil s kolokviji, tako da vsaj skrbi glede izpitov nima. Izkušnja, ki so jo doživeli, ni lahka, pove Žan, a ostaja optimist. Tudi v bodoče si želi podpore, ki jim bo dala vedeti, da niso pozabljeni.