Dočakali smo torej začetek gradnje tretje razvojne osi, projekta, ki je tudi vas na RRA Koroška vse od obstoja dve desetletji spremljal, se vlekel.
"Tretja razvojna os izhaja že iz leta 2004, odmaknjenost, nepovezanost regije pa je bila prepoznana kot osnova že leta 1998, ko so vzpostavili svet regije. Takrat so župani tudi videli, da vsak zase in nepovezani ne bodo mogli doseči nič. Z zakonom o skladnem regionalnem razvoju so bile vzpostavljene podlage, da so v regijah razvili razvojne agencije. Pri nas je bilo tako, da ni bilo interesa, da bi obstoječe ustanove prevzele naloge agencije, ampak so se župani odločili, da vzpostavijo novo institucijo. Prek Alpa Peca smo nato skozi 12 občin ustanovili agencijo. Že takrat je bila tretja razvojna os sinonim povezovanja, ki je temeljilo na prepoznani potrebi po odpiranju. Mejo na evropski koridor smo imeli odprto, v Sloveniji pa smo imeli težave. Leta 2004 smo začeli pripravljati zasnove prostorskega načrtovanja in tam je bila tretja razvojna os rdeča nit celega dogajanja. Je pa res, da je bilo to vezano tudi na politiko in pripravljenost politike prisluhniti potrebam regije po cestni povezavi. Velik korak je bil narejen z vzpostavitvijo odbora za tretjo razvojno os pod vodstvom prevaljskega župana Matica Tasiča in z mladinsko iniciativo, ki je nato bombardirala vse. Veliko aktivnosti je bilo opravljenih do leta 2010 s prvimi prostorskimi načrti, potem pa je bil odziv ljudi ob razgrnitvah zelo negativen, kar je morda tudi ustavilo dogajanja, po moji oceni za vsaj pet let. Nove aktivnosti po letu 2014 so bile nato dovolj močne, pa tudi vlada je ugotovila, da mora z našo dostopnostjo nekaj narediti."
Ste optimistični glede dejanske izgradnje tretje osi tudi ob pridobljenih izkušnjah?
"Zdaj, ko sem videla čiščenje terena, podiranje, po tem, ko so zasadili prvo lopato, in po 20 in več letih lahko rečem, da je cesta realnost. Sem optimistična, vsaj do Slovenj Gradca ne vidim nobene zapreke, tudi sredstva so. Upam pa, da bo državni prostorski načrt sprejet še za območje do Holmca. Sama se službeno ne bom več vozila po tej cesti. Ta je velik doprinos gospodarstvu, na prav to točko je bilo praktično navezano vse, od gospodarstva do izobraževalnih ustanov, institucij. Ni bilo akterja v regiji proti, če odmislimo lastnike zemljišč in še koga, ki je nasprotoval ..."
Pa tudi še kak razmislek, da bi morali krepiti železniško povezavo, ne cestne, železnico smo kar nekako opustili.
"Gotovo, tudi železnica je pomembna. Državo sicer skrbi glavna os od Kopra do osrednje Slovenije, pri nas pa je železnica v programu z določenimi posegi in izboljšavami vsaj v smislu prevoza kolesarjev, kjer so nam šli naproti."
Na koncu slišimo, da rečejo: "Saj nič ne delajo." A da pridemo do projekta, je zadaj ogromno dela, pogajanj z državo in znotraj regije
V vsem tem času ste morali pripravljati ogromno dokumentacije za razpise, ključen je regionalni razvojni program kot osrednji dokument regije. Kako bi ocenili doseženo z vidika zastavljenega razvoja? Namreč, pogosto se je - vsaj čez palec - ocenjevalo, da so dokumenti vsaj do neke mere neuresničljivi spiski želja.
"Ko pogledamo nazaj, kaj smo kot institucija pustili v regiji, vseeno lahko ugotovim, da se je od starta pa tudi dejansko veliko naredilo. V prvi fazi je bila predvsem priprava projektov, skupno načrtovanje, veliko več je bilo nekje do leta 2004 vloženo v sam način povezovanja in prepoznanje, da imajo vsi enake določene probleme. Začeli smo z infrastrukturnimi projekti, od odpadkov, čistilnih naprav, oskrbe s pitno vodo, od tod dalje pa so nastajali prvi dokumenti. Že takrat smo opažali tudi potrebe in težave gospodarstva pri zagotavljanju kadrov, recimo tudi, da se soočamo z odlivom kadrov in mladih. Tako smo razvili regijsko štipendijsko shemo, ki so jo podjetja zagrabila, hoteli pa smo tudi, da preraste in da zanjo pridobimo tudi evropska sredstva, kar smo nato predstavili ministrstvu. Bilo je dobro leto trdega dela, nastal je nacionalni mehanizem. Pomembno je bilo tudi izobraževanje, kjer so rezultati: nastali so višje in visokošolsko središče, strokovne in višje šole in kot največja pridobitev Fakulteta za tehnologijo polimerov. Takrat smo začeli izpostavljati tudi pomen turizma kot gospodarske dejavnosti v lokalnih skupnostih, kjer morajo zagotavljati čim boljše pogoje za ponudnike. Dokumenti so bili vselej osnova zbiranja, povezovanja, regionalni razvojni program kot nabor projektov za neko programsko obdobje, izvedba projektov pa nato odstopa ali navzgor ali navzdol. Je pa program v osnovi pomemben tudi zato, da začnejo akterji sploh skupaj razmišljati."
Običajno gre pri vaših usklajevanjih za manevriranje med interesi - nacionalnimi usmeritvami, lokalnimi potrebami in željami ter možnostmi pridobitve evropskega denarja?
"Tako je. Včasih mora kdo stopiti nazaj pri svojih željah, gre za stalno sklepanje kompromisov. Zaupam v strokovnost svojih sodelavcev, hkrati pa poudarjam, da je kdaj treba narediti kak ovinek, da bo ta na koncu tudi upoštevana, da ne bo jeze in odpora. Fleksibilno torej. Vedno sem zagovarjala pristop, da se vse da narediti, a se je treba usesti in ob pogovoru najti možnosti in poti za to. Včasih mi očitajo, da vedno rečem, da vse gre in da vse bomo. Zdaj imamo recimo odprto vprašanje gondole v Ribnici na Pohorju in nosilca projekta, kjer bo nujno potrebno javno-zasebno partnerstvo. To je velik izziv, spet iščemo variante, da bi investicija uspela, zato jo ponujamo kot investicijske priložnosti preko Invest Koroška tudi v tujini. Vemo, da razpis za gorske centre bo, priložnosti pa, če ne bomo dobili sofinancerskega deleža za naložbo, vredno okoli enajst milijonov evrov, ne bomo mogli izkoristiti. To razlagam, ker želim izpostaviti, kaj vse je potrebno, da pri enem projektu kam pridemo ... Ker na koncu tudi slišimo, da rečejo: 'Saj nič ne delajo.' A da pridemo do projekta, je zadaj ogromno dela, pogajanj z državo in znotraj regije, pa to navzven ni vidno."
Katera razvojna področja so v regiji najbolj močno razvita oziroma so najbolj napredovala? Precej je bilo storjenega v smislu podpornega podjetniškega okolja - je pa kdaj padla tudi kakšna kritika, da je preveč fokusa na infrastrukturi, da se torej vzpostavljajo prostori, ne pa tudi poskrbi za vsebine.
"Skozi vse to obdobje smo vzpostavili skupno infrastrukturo, ki je je sicer še vedno premalo. Še vedno pa ne izhajamo dovolj iz dejanskih potreb, temveč se moramo prilagajati usmeritvam Evrope, ki pa pozablja, da je deset let pred nami in da take infrastrukture, kot jo potrebujemo mi, ne potrebuje več. Vzpostavili smo podjetniški ekosistem. Če nimaš stavbe, kam boš koga dal, saj starih hal niti ni bilo na razpolago. Poglejmo samo danes podjetniško cono Ravne na primer. Mi na sama merila nimamo vpliva, lahko kvečjemu pritiskamo na ministrstva, kot smo recimo v primeru zadnjih usklajevanj na ministrstvu za okolje za dodatne umestitve v načrt za okrevanje."
Pa imajo regionalne razvojne agencije dovolj resursov, moči, možnosti vpliva, primeren status ali ste bolj v vlogi podpornih institucij, v nekih oblikah odvisnosti?
"Načeloma in v določeni obliki smo samostojni, veliko pa je odvisno od tega, kako se znaš organizirati. Jaz rečem, da imam šefe 'zgoraj in spodaj', sama sem pa nekje vmes in krmarim in združujem interese regije, ki jih skušam vključiti v usmeritve ministrstva ali te prepričati, da usmeritve še razširi. Pri samem delu pa me nihče ne ovira. Državi moramo zagotoviti, kar nas veže s pogodbo z ministrstvom za gospodarstvo oziroma direktoratom za regionalni razvoj, v regiji pa naredi po novem zakonu na programsko obdobje predsedujoča občina razpis. Moramo izpolniti pogoje, ki jih predpiše država - od prostorskih do kadrovskih. Seveda moramo tudi pozitivno poslovati. Smo pa agencije organizirane v različnih oblikah, kar tudi ni čisto jasno, zakaj - nekatere so zavodi, druge javni zavodi, tretji pa smo neprofitni d.o.o.-ji. Tendenca in priporočilo tedanje agencije za regionalni razvoj je bilo, da smo neprofitni d.o.o.-ji, zato da lažje kandidiramo tudi izven Slovenije, ker so zavodi v drugačni poziciji, so bolj omejeni."
Včasih mora kdo stopiti nazaj pri svojih željah, gre za stalno sklepanje kompromisov
Zakaj razkorak v poslovanju RRA Koroška v letih 2020 in 2019 - bistveno nižji prihodki, a višji pozitivni izid, ki se prenaša v letošnje leto?
"Razlika je nastala zaradi covid razmer, v katerih marsičesa nismo uspeli narediti in s tem tudi ni bilo izstavljenih toliko zahtevkov. Čakali smo tudi na potrditev regionalnega skrbništva. Sredstva smo prenesli, delali pa smo v tem obdobju več na daljavo in šli tudi več na trg. Kot javne prihodke sicer štejemo, kar dobimo neposredno financirano za splošne razvojne naloge, tega je 22 odstotkov, vse ostalo, kar dobimo prek javnih razpisov, pa štejemo kot tržni del, saj smo na razpisih v enakem položaju kot vsi ostali prijavitelji. Se pa prijavljamo na tiste razpise, kjer imamo tudi neki konsenz, recimo soglasje ali podporo sveta regije. Mislim, da imamo v regiji na več področjih dobro sklenjen partnerski krog, kjer si med sabo ne konkuriramo, ampak se dopolnjujemo. Moj sistem je na sploh podoben kot doma. Šteje naj mnenje vseh, ne pa neko avtokratsko vodenje, ki naredi več slabega kot dobrega, sploh pri projektih, ki so tek na dolge proge. Nikoli se tudi ne postavljam v vlogo direktorja, ampak sem vedno prej član tima, ki sodeluje. Seveda imam na koncu odgovornost za sprejete odločitve, nikoli pa odločitve, ki bi imela širši vpliv, ne sprejmem sama. Res kdaj tudi udarim po mizi. Po drugi strani pa jih kdaj tudi slišim od kakega župana (smeh), kako nič ne naredimo, da smo jih pozabili, je kdaj tudi slaba volja, a ko pristopimo skupaj, vedno kaj tudi dosežemo. Res pa je, da morajo drugi opredeliti vsebine in vizije, tega mi ne moremo in jih od nas ne morejo pričakovati. Konstantnost kadrov pri nas je po mojem tudi odraz, da delamo dobro. Saj pride do sprememb, a vendarle so tudi pozitivne. Poglejmo tudi recimo Uroša Rozmana, ki zdaj vodi RRA Podravje - Maribor, bil pa je prej pet let pri nas, kjer je dobil dobro osnovo. Z njim dobro delamo in se ves čas usklajujemo pri več skupnih projektih, recimo Dravska kolesarska pot, Partnerstvo za Pohorje, kjer je vključena še savinjska regija."
Postopno, leta 2023, se boste poslovili z mesta direktorice, se upokojili. Kako si danes, ko boste v dvorcu Bukovje proslavili 20. obletnico, predstavljate prihodnost RRA Koroška? Kje vidite perspektive, ovire, kam bo po vašem šel razvoj?
"Ne vidim velike težave, agencijo še naprej vidim kot ključno regijsko in medregijsko institucijo, pa tudi čezmejno. Že danes delamo za naprej in programiramo dalje, zato se lahko mirno poslovim. Tudi poslovni načrt je bil narejen za dve leti, zanesem se na sodelavce, da bodo dobro peljali agencijo naprej. Ključna naloga direktorja bosta po mojem ostala povezovanje in sprejemanje kompromisov. Tudi mene je kdaj kaj udarilo po glavi, se učiš. Menim, da kdorkoli bo nadaljeval, bo imel dobro dediščino."
Ni se veliko spremenilo
Veliko je bilo v vsem tem obdobju izpostavljanj in ponavljanj, da je treba premostiti razlike med vzhodom in zahodom, ker vzhodna kohezijska regija zaostaja. Kako zdaj ocenjujete ta razvojni razkorak tudi v luči nove razvojne perspektive?
"Če gledamo razvojni zaostanek, se ni bistveno spremenil - vzhod in zahod sta umetno deljena zaradi pristopa do evropskih sredstev. Bolj logično bi se mi zdelo izvzeti Ljubljano, kjer je skoncentrirano vse, kar pa zahodu tudi bistveno popači sliko. Agencije vzhoda in zahoda se ne bomo kregale med sabo. Največja razlika bi bila, če bi Bruselj res prisluhnil našim ključnim težavam in če bi se res dobro pogajali in se zavzeli zase bolj, kot nam uspejo vsiliti svoja pravila. Samo s sredstvi EU pa po moji oceni razvoj ne bo možen, določen proračunski denar za investicije bo moral biti zagotovljen."