(INTERVJU) Maja Kastratovik: "Ko igram klavir, vse izgine"

Zgovorna, srčna, izjemno delovna, predana glasbi in svojim učencem. To je le nekaj lastnosti v Skopju rojene pianistke Maje Kastratovik, ki v Slovenj Gradcu živi in ustvarja že skoraj dve desetletji. Njeni dnevi so prežeti z adrenalinom, ki ji ga prinašajo obveznosti, povezane s poučevanjem učencev v obeh glasbenih šolah, tekmovanja in nastopi ter strogost do sebe. Odraščala je v družini, kjer glasba ni bila v ospredju, saj sta se starša ukvarjala z gradbeništvom. Zato je še toliko bolj neobičajna odločitev, ki jo je sprejela pri osmih letih, da bo pianistka, da bosta to njeno življenje in poklic. Nekega dne je šla v tamkajšnji glasbeni šolski center in se enostavno vpisala v glasbeno pripravnico. Za svoje delo je prejela številne nagrade, letos tudi najvišje priznanje s področja kulture v slovenjgraški občini.
Za posebne dosežke ste prejeli najvišje priznanje na področju kulture v mestni občini Slovenj Gradec. Kaj vam pomeni Bernekerjeva nagrada?
"Iskreno - veliko, ta nagrada mi je v čast in veselje. Vendar nagrade nikoli niso bile moj cilj. Seveda pa, če na poti uresničevanja pomembnih ciljev dobim kakšno priznanje, je to vsekakor tehten razlog za veselje, saj je dokaz, da sem ravnala pravilno."
Je igranje klavirja vaša izbira že iz otroštva? Kdo vas je zanj navdušil?
"Živeli smo blizu glasbenega šolskega centra v Skopju. Nekega dne sem šla mimo in se vpisala. Zveni nekoliko nenavadno, a tako je bilo. Začutila sem željo po igranju klavirja in mislim, da vsak, ki ima željo, najde pot. Na glasbeni poti sem imela srečo, da so me učili in spremljali izvrstni pedagogi, kot so Sladjana Jovanović, Sijavuš Gadžijev, Ljudmila Vladimirovna Rošina, Boris Romanov ... Starša nista bila glasbenika, ampak gradbenika. Ko sta izvedela za mojo željo, sta mi nesebično pomagala pri umetniški nadgradnji. Bila sta zelo požrtvovalna. Ko sem šolanje nadaljevala na specialni srednji glasbeni šoli v Moskvi, je moja mama dala v službi odpoved, šla z menoj in skrbela, da v 12-milijonskem mestu kot 15-letna deklica ne bi zatavala … Izjemno sem jima hvaležna za vse, kar sta mi dala. Če se ne bi odločila za glasbeno pot, bi bila verjetno humanitarna delavka v deželah tretjega sveta, a nikoli ne veš, kaj vse ti (še) lahko življenje prinese."