Šport je v življenju Primoža Suhodolčana vedno igral veliko vlogo. To se odraža tudi v njegovih zgodbah. Idejo za knjigo Košarkar naj bo je dobil pri enajstih letih, zmagovati pa se je navadil tudi s pomočjo Mirka Erata in Mirana Rebernika, s katerima so tvorili Trio fantastikus in v košarki tri krat tri ničkolikokrat slavili. V zrelejših letih, čeprav mu jih ne bi prisodili 62, se bolj kot s košarko ukvarja s kolesarjenjem po okoliških hribih, trenutno pa veliko pozornosti posveča olimpijskim igram, na katerih so ga še posebej prevzeli košarkarji in kolesar Primož Roglič. Slovenske športnike označuje za fenomen, ki se mu vedno znova čudijo tudi njegovi prijatelji iz Kitajske. Napisal je že štiri resnične pravljice o naših športnikih. V glavi ima načrte za peto, pri čemer lahko kakšno idejo dobi že danes. Z nastopi na igrah v Tokiu namreč začne plezalka Janja Garnbret.
Ste velik ljubitelj športa. So olimpijske igre v Tokiu na vašem dnevnem meniju?
"Spremljam jih 24 ur na dan. Zadnjih 14 dni praktično sploh ne spim. Še posebej čustveno je bilo, ko je dirkal Primož Roglič ali pa ko igrajo košarkarji. Vse tekme spremljam v živo. Druge opcije sploh ni, posnetki me ne zanimajo. Tudi zgodaj mi ni težko vstati. Tako ali tako sem zgodnjega vstajanja vajen, poleti se zbudim okoli štirih, petih, ko začnejo peti ptice."
Po veličastni zmagi Primoža Rogliča na olimpijskem kronometru ste dejali, da ste verjeli v zmago.
"Moram povedati, da sem takrat, ko je padel na Touru, tudi sam padel s kolesom (na kolenu so posledice poškodbe še vedno vidne). Zgodilo se je na kolesarski poti Parenzana. Bil sem nekoliko prehiter in nepreviden. Ne vem pa, ali je to bila karma ali usoda, mogoče solidarnost."
Ravno v tistem času je izšla tudi vaša zadnja knjiga Primož in bajk.
"Res je, pripravljali smo jo za letošnji Tour, ki ga je moral Primož Roglič zaradi poškodbe predčasno zaključiti. Vedel pa sem, da se v njem skriva velika, posebna zgodba. Da iz svetovnega prvaka v smučarskih skokih prideš do olimpijskega prvaka v kolesarstvu. On je prvo kolo dobil pri 22 letih, a je imel neverjetne fizične predispozicije. Sam bi lahko sto let treniral skok v višino, pa mi še vedno ne bi uspelo. To so ljudje, ki imajo v sebi nekaj posebnega, ki sledijo svoji zgodbi. Ta je tako neverjetno pravljična, da bi bilo škoda, če ne bi bila zapisana."
Omenili ste že košarko. Jutri bo polfinale. Vaša napoved?
"Na koncu bo zlata medalja! Tu ni dileme. Kot sem že večkrat dejal, drugo mesto je drugo mesto. Ko si drugi, si za prvim. Sam sem pristaš tega, da če nekaj delaš, naredi to do konca. Saj veste, the winner takes it all. Košarkarji pišejo res posebno zgodbo. Imajo neverjetno kemijo, fante poznam in res verjamem v njih."
Športni šampioni so ljudje, ki imajo v sebi nekaj posebnega
Slovenski športniki so nasploh velik fenomen.
"Ko razlagam prijateljem na Kitajskem, kjer živi skoraj milijarda in pol ljudi, so vedno začudeni. 'Samo dva milijona?' me sprašujejo. Neverjetno. Slovenci smo športen narod. Že ko se pelješ proti morju, vidiš, da imajo vsi avti s slovenskimi registracijami zraven kolesa. Nekaj je v nas, da smo taki. Vprašanje pa je, zakaj se mladi tako intenzivno ukvarjajo s športom. Je to zaradi slave in denarja ali zaradi veselja do športa, gibanja in premagovanja nasprotnikov? Težko odgovorim. A zagotovo se športniki, ki sem jih opisoval v svojih zgodbah, s športom ne ukvarjajo zaradi prvega."
Ne le od košarkarjev, na igrah v Tokiu veliko pričakujemo tudi od Korošice Janje Garnbret.
"Seveda, njene nastope bom podrobno spremljal. Tudi mi smo plezali, marsikaj smo preplezali. Če bi videl sina, da bi plezal, kjer smo plezali mi, bi rekel, prosim, ne! Bal bi se zanj."
Zgodbe oziroma resnične pravljice o Tini Maze, Anžetu Kopitarju, Goranu Dragiću in Primožu Rogliču so velike uspešnice. So v glavi načrti za še kakšno?
"So, a o tem ne smem govoriti. Prva je bila Tina, ki je prav posebna zgodba o uspehu. No, če nisi posebna zgodba, niti ne moreš biti olimpijski prvak. To so ljudje, ki so osredotočeni, ki imajo pred sabo povsem jasne cilje in ki vedo, na kakšen način želijo te cilje doseči. Tak je tudi Goran. Spomnite se, kako je v finalu evropskega prvenstva pred štirimi leti, ko je še komaj hodil, soigralcem med minuto odmora dejal, da naj ne sklanjajo glav, temveč jih dvignejo. Zlati kapetan. Skromen fant. On je še vedno Goran iz Kosez. Urbana legenda pravi - ne vem, ali je res ali ne -, da če bi midva metala proste mete, bi jih jaz od desetih zadel osem, on pa 16. Sva jih pa res metala na Rogli. Tukaj je še Anže. Gentle giant. Ko ga vidiš, meter 90 ali 91, z vso opremo ima gotovo 150 kilogramov. Ko to prileti v tebe ... Sila je masa krat pospešek. Zanj sem dejal, da ne glede na to, da hokej pri nas ni šport številka ena, zgodbo napišem brezplačno. Niti centa nisem želel. Res je junak."
O kolesarstvu in košarki, ki trenutno veljata za ena najbolj priljubljenih športov pri nas, ste pisali že davno. Knjiga Košarkar naj bo je izšla že leta 1994.
"Pravzaprav se je začelo leta 1970. Bil sem enajst let star mulc, naši junaki pa so bili Daneu, Žorga in podobni. Idejo za knjigo sem dobil takrat. Očetu (pisatelju Leopoldu Suhodolčanu, op. p.) sem dejal, da jo bom napisal. Rekel mi je, da naj se potrudim in jo res napišem. Ne bom rekel, da sem jo stresel iz rokava, kot to počne Dončić, a sem se potrudil in zgodbo nato res napisal. Še vedno je med desetimi najbolj branimi knjigami v Sloveniji. Pri zgodbi je pomembno, da jo za svojo sprejme več generacij. Takrat si zmagal. Bolje kot to se ne da. In če je ta zgodba tako dolgo preživela in še vedno živi, lahko rečem samo: Penzl (Primožev vzdevek), dobro si to naredil!"
Kdo pa vaše zgodbe prvi prebere?
"Sin Peter. On je največji glas razuma v naši hiši. Za njim sta hčerka Ana in žena Liljana, nato pa vsi ostali. Vedno smo spodbujali, tudi moj oče in mama, znanje in vedenje. Sam sem leksikon Sova prebral od spredaj in od zadaj. In to ne enkrat. V tistih časih ni bilo interneta, edino okno v svet je bila knjiga."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
