Urška Polanc
Z domačinko, učiteljico razrednega pouka, ki bo kmalu v šolske klopi sprejela sveže prvošolce, smo se pogovarjali v šolskem parku Osnovne šole Muta.
Bo vstop v osnovno šolo za prvošolce letos bistveno drugačen?
"Verjetno malo drugačen bo, a vsi si želimo, da bi letošnji prvošolci vstopili v šolo tako kot vsa leta prej, ob tem pa ne bi posebno občutili nekoliko drugačnih razmer, ki veljajo zaradi covida-19. Brez določenih ukrepov ne bo šlo, a tako kot vsako leto bomo otroke prvi šolski dan sprejeli z lutkovno igrico, torticami. Verjetno pa bo vse potekalo v omejenem številu, manjših skupinah, to bomo še videli."
Kako poskrbeti, da bodo šolo sprejeli kot nekaj lepega, običajnega? Kako so minulo šolsko leto učenci ob ponovnem vstopu vanjo sprejeli nova pravila?
"Otroci so navajeni, da je treba sprejemati pravila. V šoli že tako veljajo šolska, hišna pravila, na katera jih navajamo. Tudi vsa nova pravila, ki smo jih v šolah morali vzpostaviti, dobro sprejemajo, to zanje ni problem, nujno pa je, da jih šestletnikom prikažemo njim primerno. Pri umivanju rok na primer smo uporabili štampiljke, po katere so potem prihajali že sami. Roke so si morali umivati toliko časa, da je štampiljka izginila, kar se jim je zdelo super. Rok si tako niso razkuževali, ampak dobro umivali. Vse jim je treba predstaviti tako, da je primerno zanje, tudi s slikicami, da vidijo, da to ni nič strašnega.
Vse smo jim priredili na način, da so imeli nekaj distance. Čez čas pa ugotoviš, da jih na razdaljo ni smiselno ves čas opozarjati, otroci je pač vseskozi niso zmožni vzdrževati. Imeli smo srečo z vremenom, ogromno pouka smo izvajali zunaj, že zjutraj smo lahko šli ven. Pred šolo je imel vsak razred svoj prostor, nismo se mešali med sabo. Naša prednost je, da imamo blizu šole polja, gozdove. Vse predmete, od glasbe, matematike do slovenščine, smo lahko izvajali zunaj. Je pa absolutno bolje, da smo v šoli kot doma, za vse, zame in za otroke."
Zakaj?
"To so le šest let stari otroci, ki potrebujejo druženje, stik z očmi, tudi kakšen objem, mimo tega ne moremo. Za videokonference, ki smo jih imeli preko računalnika, nimajo dovolj koncentracije, ne zdržijo dolgo. V razredu to poteka čisto drugače, imamo fit metode, veliko se gibljemo, vmes lahko vstajajo, se sprehodijo, ni strogega sedenja kot pri računalniku, ko jim postane dolgčas. S pravili, ki zdaj veljajo, je mogoče pouk izpeljati normalno. V času, ko smo imeli pouk na daljavo, so pogrešali sošolce, stik z vrstniki. Ne bom pozabila prvega dne, ko so se vrnili, njihovih oči, nasmehov. Tudi to, da nosim masko, jih ne moti. Ko sem bila na razdalji, sem jo snela, da so videli mojo mimiko, obraz, usta, kretnje. Hitro so se privadili na ta novi režim, ni jih motilo, zato tu ne vidim večjih težav. Je pa pri nas prednost tudi to, da nas starši in učenci poznajo že od prej, okolje jim je poznano, vrtec imamo namreč ob šoli, dva oddelka sta celo v šoli."
Vse jim je treba predstaviti tako, da je primerno zanje, tudi s slikicami, da vidijo, da to ni nič strašnega.
