(INTERVJU) Sergej Dolenc: Še taka farsa ne doseže današnje realnosti

Ljubiteljski gledališčnik Sergej Dolenc, ustanovni član Koroškega deželnega teatra (KDT), željne kulture in umetnosti že desetletje razveseljuje z gledališkimi predstavami, je tudi dobitnik mnogih priznanj, med drugim Linhartove listine za leto 2020. Pred dobrim letom so na odru v satiri Norci kritizirali družbeno dogajanje v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo ... Zdaj spoznava, da so bili prizori otroški vrtec v primerjavi s tem, kar si dandanes privoščijo politiki.

V gledaliških vodah ste že več kot 30 let. Kaj je razlog, da vztrajate?

"Če zanemarim svoje gledališke začetke v gimnaziji in namerno na stranski tir postavljeno željo po študiju režije, se je moja 'kariera' začela s predstavo Liliom v produkciji KUD Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Dodeljena mi je bila naslovna vloga, kljub temu da so kot soigralci nastopali take legende kot na primer Mitja Šipek. Takrat me je oder dokončno zasvojil in mi hkrati dal prvi vpogled v ljubiteljsko gledališče. Zakaj vztrajam? Ker je zame to eden od načinov, kako prenesti lastne ideje do src in razuma ljudi. Ker je kulture vedno premalo in ker verjamem v tiste osnove grškega gledališča, kjer je dogajanje na odru pojasnjevalo in uravnavalo etiko in moralo družbe. Tukaj bi se še marsikaj dalo povedati o tem, kako so v tej funkciji umetnost (gledališko, filmsko, literarno …) zamenjala družbena omrežja in s tem znižala standarde."

V vseh teh letih ste tudi pomembno pripomogli k prepoznavnosti ljubiteljske gledališke kulture v Slovenj Gradcu in širše na Koroškem.

"Verjetno res, čeprav to ni moj namen. Moj cilj je bil in še vedno je, da bi ljudje prepoznali ljubiteljsko kulturo kot vrednoto, v kateri je smiselno aktivno sodelovati, bodisi kot akter bodisi kot gledalec. Le s tem dobi gledališče svoj smisel in namen."

Gledališko združenje Koroški deželni teater je bila vaša ideja.

"Ja, res je. KDT je pravzaprav moj trmasti dokaz, da je mogoče tudi ljubiteljsko gledališče v sorazmerno kratkem času - prav letos praznujemo deseto obletnico - spraviti na noge tako v kvaliteti, torej repertoarsko, kot finančno. Seveda ne bi tega nikoli zmogel sam, brez somišljenikov, članov KDT, ki so v idejo verjeli in jo ponotranjili."

Pri vas je vsa družina vpletena v ljubiteljsko ustvarjanje, kajne?

"Seveda, saj je drugače tako delo nemogoče. Brez žene Helene, ki je izjemen motivator takrat, ko se kolesje že skoraj ustavi, bi se marsikatera ideja predčasno zaključila. Po 'otroški delovni sili' sem nemalokrat posegel takrat, ko je zmanjkalo vsega drugega. In zdaj so v gledališče vpeti že vnuki. Ne predstavljam si, kako bi izgledalo moje delo v KDT brez angažiranja vseh družinskih članov."

​Dokaz dobrega dela so prav tako številne nagrade, ki jih je prejel KDT, pa tudi vi osebno. Nazadnje letos ste prejeli Linhartovo listino.

"Nagrade so zvezdni utrinki. Ko dovolj časa gledate v določen del neba, ga opazite. Z vami ga opazijo tudi tisti, ki hkrati gledajo v isto smer, skupaj se začudite nad lepoto utrinka, ponosni ste, da ste ga prav vi prvi opazili, trenutek zatem pa se vesolje že vrti v svoji ustaljeni maniri. Vsaka taka nagrada mogoče prepriča koga, da začne gledati v tisti del neba (se ukvarjati z gledališčem), in to je verjetno največji doprinos. Seveda pa sem vesel, da je moje delo opaženo - in nikoli ne pozabim povedati, da bi bilo brez dela preostalih članov KDT moje delo jalovo -, saj to pomeni, da nekako le prihaja naše sporočilo do publike. Linhartove listine pa sem sploh vesel, je na Koroškem redka ptica. Če se ne motim, jo je od leta 1969, odkar jo podeljujejo, prejel le še Franc Kotnik iz Črneč."

Na odru se odlikujete kot dober igralec. Katere zvrsti oziroma vloge so vam osebno najbližje?

"Definitivno komedija, farsa, burka. Smeh odpira srca gledalcev, in kadar so ta odprta, lahko vanje zasejemo zelo resna sporočila."

Ste tudi človek mnogih idej. Na vašo pobudo je potekalo srečanje gledališčnikov - Gledališka tržnica.

"Ideja o Gledališki tržnici se je rojevala in oblikovala povsem naravno, skozi rast KDT. Ko smo začenjali, nam je primanjkovalo vsega: znanja, kontaktov, tehničnih rešitev ... Povezovali smo se z drugimi gledališčniki in čedalje bolj sem ugotavljal, da vse pestijo podobne težave, in rešitev je seveda v povezovanju, izmenjavi izkušenj. Organizirali smo prvo Gledališko tržnico s poudarkom na predstavitvah produkcij, izmenjavi abonmajskih predstav, kasneje smo dodali še izobraževanje. To enodnevno druženje se izkazalo za izjemno uspešnico, povezovanje na netekmovalnem nivoju je bilo neverjetno, nenadoma smo postali velika gledališka družina."

Aktualne razmere ljubiteljski kulturi niso naklonjene. Kako to doživljate, kot priložnost za počitek ali za ustvarjanje na zalogo?

"Trenutne razmere niso naklonjene nobeni kulturi, pa ne samo kulturi, naklonjene niso niti normalnemu življenju. To doživljam kot nočno moro, trudim se, da bi na sedanji čas gledal z očmi in pametjo leta 2019. Ne govorim o covidu, razmišljam o življenju, ki so nam ga vsilili pod okriljem covida in z izgovorom nanj. Govorim o prikritem, v zadnjem času pa že kar odkritem fašizmu. Da se ne oddaljim od kulture. Temeljna naloga gledališča je analiziranje in poudarjanje takih ali drugačnih anomalij v družbi. Trenutno je anomalij toliko, da jih tudi najbolj bujna gledališka domišljija ne doseže. Še taka farsa ne doseže realnosti, še tako ostra družbena kritika se razvodeni ob neumnosti, ki nam jo vladajoča in nevladajoča klika poskušata vsiliti kot normalno. Zadnja predstava, ki smo jo igrali, so bili Norci. Prepričani smo bili, da je to satira, ostra kritika družbe in pretiravanje v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo ... Zdaj vidim, da so bili prizori v Norcih otroški vrtec v primerjavi s tem, kar si dandanes privoščijo izbranci ljudstva. Za primer: izmislim si ministra, ki izgubi cel kamion zaščitne opreme, ali ministra, ki se distancira od lastnih izjav, ali koordinatorja za cepljenje, ki kritizira organizacijo cepljenja, ali … Ne morem si izmisliti take farse, take satire, ki nam je ne bi naši predstavniki prodali kot edino zveličavno resnico. S prsti v marmeladi se opravičijo, in konec."

Kdaj ste nazadnje stali na odru kot igralec?

"Prejšnji teden. Seveda vadimo, trenutno delamo Kanarčkovo župco, že nekajkrat smo bili blizu premiere, pa so nas ukrepi prisilili k prenehanju vaj, ko pa so se sprostili, smo ponovno začeli. Kot kaže, bom še dolgo stal na odru, a brez občinstva. Nikakor ne nameravam nastopati v gledališču, kjer je zaseden vsak drugi sedež, kjer imajo gledalci maske, kjer lahko predstavo gledajo samo ob izpolnjevanju PCT. Bi rekel, da imam nekakšen kulturni molk."

Ste tudi kritičen opazovalec dogajanja v družbi in med pobudniki petkovih protivladnih protestov v Slovenj Gradcu. Še potekajo?

"Seveda potekajo, prejšnji petek že 82-ič. Sem udeleženec, pobudnik pa ne. Pobudnik je vlada s svojim odnosom do prebivalcev Slovenije."

Kako vidite aktualno politično dogajanje, je ljudem na nek način okrnjena možnost razmišljanja s svojo glavo?

"Optimistično ne verjamem, da ljudem lahko kdorkoli okrni zmožnosti mišljenja z lastno glavo. Lahko jih zaslepi, preslepi in zavede s strahom, ki je izjemno močno čustvo in lahko povozi vsako trezno razmišljanje. Teoretično naj bi strah vso dejavnost človeka zreduciral na dve možnosti: na beg ali boj. Zanimivo je, koliko ljudi izbere tretjo možnost, vdanost v usodo, sprijaznjenost s trenutno situacijo. Aktualno politično dogajanje lahko opišem s parafrazo besed, ki jih je izrekel Franklin Roosevelt leta 1938: Janšizem v Sloveniji se bo okrepil, če se slovenska demokracija neha razvijati kot živa sila, ki dan in noč išče mirna sredstva, s katerimi bi izboljšala usodo svojih državljanov. Svoboda in osvoboditev sta nalogi, ki se nikoli ne končata."

Verjetno je precej oteženo delo tudi v vaši osnovni dejavnosti, prodaji zaves in senčil.

"Seveda je, predvsem zaradi nepredvidljivosti. Nekatere materiale moramo naročati tudi pol leta vnaprej, jaz pa ne vem, pod kakšnimi pogoji bomo imeli odprto naslednji teden. Ne vem, ali naj verjamem vladi, ki trdi, da se nam obeta gospodarska rast, ali poslovnim partnerjem iz tujine, ki me obveščajo, da v tako težkih razmerah niso bili od povojnega časa, da jim zmanjkuje materiala, da morajo dvigovati cene … Še sreča, da imam podjetje že več časa kot državo Slovenijo in da je to podjetje stabilno, vajeno vseh mogočih kriz."

Vaše delo pravzaprav nima nobene povezave s poklicno odločitvijo. Po izobrazbi ste arhitekt.

"Če dobro pomislim, sem vedno delal v tem poklicu. Po etimologiji namreč beseda arhitekt pomeni 'prvi graditelj', nekdo, ki vodi izgradnjo. In prav to počnem že vse življenje. Gradim. Iz ideje, iz misli, iz nesnovnega poskušam ustvariti nekaj otipljivega, nekaj, kar bo trajnejše od mene. Lahko je to hiša, oprema stanovanja, zavese, kozarec žganja ali gledališka predstava. Arhitekt pač gradi življenje."