(INTERVJU) Stanka Blatnik: Življenje mi je pokazalo, da je moje mesto tu

Bliža se novo leto. Ste v tem času bolj zasedeni, tudi širše, kaj in kako zdaj delate?

"Izdelujem kose po naročilu, pa tudi nasploh v zadnjem letu in pol, odkar več ni dogodkov - moje delo je nanje zelo vezano. Bolj sem se tudi usmerila v uporabne, udobne kose, po njih je večje povpraševanje, saj svečanih oblačil ne potrebujemo. Upam, da se bodo ti časi kmalu vrnili. Vprašanje je, ali v takem obsegu kot nekoč, a do neke mere zagotovo. Stvari se spreminjajo, nobeno obdobje se ne vrne v popolnosti, skozi to se spreminja tudi kultura oblačenja. Najbolj zasedeni so pomladanski meseci, ko so maturantski plesi in poroke, slavja se sicer vrstijo skozi celo leto, a pomlad, prva polovica leta, je zame najbolj delovna. Dijakinje se že zanimajo za maturantske obleke. Nekaj časa nisem niti vedela, da imajo plesne vaje, to me zelo veseli, a zdaj vseeno še malo tipajo in čakajo. V zadnjem obdobju smo postali kar malo previdni, naučili smo se počakati do zadnjega. Lani maturantskih plesov sploh ni bilo, še leto prej pa so ga določene šole še imele, druge več ne. Obleke so ostale v ateljeju. Punce so nato prišle po njih, upam, da ne samo za spomin, ampak so jih oziroma jih še bodo tudi uporabile."

V primerjavi z leti prej se je verjetno dosti spremenilo - še imajo željo po unikatnih oblekah, prihajajo k vam?

"Zagotovo se je tudi to spremenilo. Nedavno smo bile s kolegicami s faksa na praznovanju, obujale smo spomine izpred dvajsetih let, ko smo začele delati. Takrat je bila pri nas zlata doba mode, ljudje so čakali v vrsti, da so se lahko prišli izmerit. Česa zelo unikatnega, še ne videnega se ni dalo kupiti. Danes je ta izbira zelo dostopna, na spletu, tudi cenovno. Omejitev glede okusa ni. Včasih tega ni bilo. Punce so si obleke dale narediti. Pri meni je bilo tudi po pol razreda maturantk, morali smo zelo paziti, da se niso ponavljale barve in modeli, da smo jih razporedili glede na njihove želje. Pol od tega si jih je želelo rdečo obleko, tako da smo potem te odtenke prilagodili, povedala sem jim, da ima ena od njihovih sošolk že nekaj takega. Poskrbela sem za modele, ki se niso podvajali, a so bili hkrati prepoznavni. Danes je to drugače, pridejo punce, ki imajo bolj specifičen okus, ali pa tiste, ki si želijo imeti nekaj po meri, elegantnega, da jim lepo pristoji."

Lahko zato zdaj temu odnosu, spoznavanju človeka, ki ga boste oblekli - ko ste tudi malo psihologinja, kot pravite -, dajete še večjo prednost?

"To se mogoče še bolj izrazi pri starejših gospeh, ko imajo kakšno osebno slavje in želijo biti tisti dan lepe, posebne. Ali pa takrat, ko delam dnevna oblačila po meri. Ljudje smo neskončno različni, glede na poklice, ki jih opravljamo, delovna mesta ... Naše potrebe in želje se zelo razlikujejo. Včasih se želim še bolj prilagoditi, kot bi nekdo pričakoval ali si želel. Nekatere ženske pa se rade prepustijo; s temi, ki mi posebej zaupajo, je zelo lepo delati, saj je praviloma rezultat dober. So pa različni načini, kako pridemo do rezultata. Nekatere imajo že zelo fiksno idejo, kaj si želijo, včasih celo preveč za material, ki ni najbolj primeren za to. Včasih je treba narediti kakšen kompromis. Je kar zabavno."

Tako kot ste se sami morali prilagoditi drugačnim časom, ste tudi ob šesti obletnici ustvarjalne ekipe D.tajl priredili razstavo, v kateri ste zajeli posledice spreminjanja življenja in časa.

"Ne samo, če gledam zase, da sem se prilagodila trgu ... Tudi sama nosim bolj udobna, manj elegantna oblačila kot nekoč. To pač pride z leti ali pa tudi ne. Čeprav se mi zdi, da v Ljubljani vse ženske hodijo v športnih copatih, tudi kadar so oblečene v bolj svečane kose. Vsi smo se nekako sprostili. Ženske smo malo odvrgle obvezo, da moramo biti urejene ali elegantne, dovolimo si biti bolj sproščene. To sovpada s časom nasploh. Ne samo, da se s tem prilagodiš trgu, tudi duh časa je bolj 'free' za nas."

Se še znamo urediti? Kako ocenjujete kulturo oblačenja v slovenskem prostoru? Tako ste pred dvajsetimi leti tudi naslovili vaše magistrsko delo.

"V tem trenutku je težko reči. Toliko smo že oddaljeni od dogodkov, ki zahtevajo od nas, da se uredimo. To, kar se dogaja, ne koristi kulturi oblačenja. Bomo videli, kako se bodo stvari odvijale naprej, do določene mere se bo zagotovo poznalo tudi pri oblačenju. V magistrski nalogi sem obravnavala razvoj modnega oblikovanja, ki je bil zelo vezan na tekstilno industrijo v 60., 70. letih - po drugi svetovni vojni je bila tekstilna industrija namreč najmočnejša gospodarska panoga v celi Jugoslaviji. Tega si danes ne znamo več predstavljati, saj je praktično izginila. Danes je trg bolj kot kadarkoli prej preplavljen z globalno, nizkocenovno ponudbo. Vsi posegamo po tem - četudi nosimo dizajnerske kose, jih kombiniramo s hitro modo. Ravno Nežka Debelak, nekdanja slovenjgraška krojačica, tako zelo težko sprejema to slabo kvaliteto oblačil, ki se prodajajo. Poskušam ji pojasniti, da so zdaj pač drugi časi, ko plašča pač ne nosimo več deset let. Da tudi ni 'fora' v tem, da zdrži toliko, ampak je fajn, da je čez leto ali dve nov, ker se trend spremeni. Planet se utaplja v tekstilnih izdelkih, da to proizvedemo, porabimo že samo grozljivo veliko vode, na koncu pa na tone kosov, ki se sploh ne ponosijo, roma na odpad. To je pa ta druga plat masovne proizvodnje. Tudi izkoriščanje delavcev, ki delajo za pičle zneske. Morali bi nakupovati bolj premišljeno, kombinirati te bolj dostopne kose, podpirati tudi lokalne ustvarjalce. Kombinirati dizajnerske kose s takimi casual, predvsem pa ne biti razsipen. Čeprav po drugi strani tudi tistim, ki za svoje delo dobijo počen groš, na neki način odtegneš, kadar ravnaš preudarno. Nekateri oblikovalci tudi reciklirajo materiale, vidim, da jih je dosti že tudi v trgovinah. To je ena izmed rešitev, veja prihodnosti, čeprav je včasih bolj izkoriščena v marketinški namen, kot pa pomaga planetu."

Ste Slovenjgradčanka, po študiju ste se vrnili. Izpostavljate (poslovno) kolegialnost, tudi v D.tajlu, v katerem ste združeni različni ustvarjalci iz vse Slovenije.

"Še takrat, ko sem delala dodiplomca, nisem imela izoblikovane fiksne ideje, kje bom ostala. Potem sem šla na petmesečno potovanje po svetu, se malo iskat, preizkušat. Na tem potovanju sem spoznala, da je ustvarjanje tisto, kar me vleče. Podiplomski študij je bil teoretičen, pogrešala sem konkretno ustvarjanje z materiali. Tudi ko sem bila v času podiplomskega študija v Ljubljani - poskušala tam, delala, imela svoj prostor -, sem vedno večinoma delala za stranke iz Koroške, delo sem si nosila v Ljubljano in ga potem vozila nazaj. Nekako mi je življenje pokazalo, da je moje mesto tu, tu so me najbolj iskali. Vmes sem bila članica Zoofe, dizajnerske trgovine z modo v Ljubljani, a to je bilo v obdobju, ko smo ravno odpirali D.tajl. Hkrati sem bila na vseh koncih, vsega je bilo preveč, zato sem tam opustila sodelovanje in tu bolj poprijela za delo. D.tajl nam je postal v teh letih že tako samoumeven, ne znamo si več predstavljati, da ga ne bi bilo. Večkrat smo bili pred dilemo, a še ostati ali ne, ampak smo vzdržali vse, tudi koronačase. Se mi zdi, da je to zdaj že neka taka ustaljena poslovna pot za nas, kjer se imamo fajn in si delimo izkušnje."

Kaj pa vaše ostale stranke?

"Stranke so vedno iz vse Slovenije prišle do mene. To je tako specifično delo, da ga v nekem majhnem okolju lahko hitro zmanjka. Ampak to ni bil nikoli problem, za posebne dogodke so se ljudje vedno pripeljali od vsepovsod."

Obleke po meri več niso več del našega vsakdana.

"Še pred desetimi leti sem delala kostime po meri za ženske, ki so imele bolj resne službe. Takrat so se še nosili bolj klasični kroji, zdaj se nosijo bolj ohlapni modeli. Kroj po novem več ni težava, saj je vsem vse prav. Že tudi čisto z marketinškega stališča je moda zelo unisize, unisex, zelo univerzalna. Znanje Nežke ali mene, ki sem mojster tajliranja, pride v poštev le še ob nekih redkih priložnostih ali pa za izbrane okuse. Moda je postala zelo sproščena. Če želiš še vedno ustvarjati modo, se moraš temu prilagoditi, vedno iskati nove rešitve. Pred leti sem sama začela z digitalnim tiskom, rada fotografiram, fotografije sem prenesla v oblačila, v tekstilne vzorce. Vedno moraš biti v koraku s časom, si izmisliti kaj novega, zanimivega. Prej sem delala stvari po naročilu, po meri, kar je čisto druga filozofija - kako narediti nekaj za že gotovega kupca ali pa kos za na obešalnik v trgovini. Izziv so tudi fotografiranja, ki jih imamo z D.tajlom dvakrat na leto, zadamo si neko temo, potem pa na isto temo delamo v eni barvni paleti. Ko te izdelke prinesemo - prej ne vemo točno, kaj kdo dela -, jih sestavimo v novo zgodbo. Vedno sedejo, 'špilajo', kar je zanimivo. Ta način je recimo precej drugačen od tega, kar smo počeli v časih, ko smo še delali še obleke za misice. To so bili zelo učinkoviti promocijski projekti, danes to ni več aktualno. Spomnim se, kakšen dogodek je bil, ko je mis Slovenije prišla v Slovenj Gradec. To je bilo obdobje pred internetom, ki si ga danes več ne znamo predstavljati. V našem bloku so migale vse zavese, sosede so gledale skozi okno. Žensko so videle le po televiziji, v časopisu. Danes imamo mis ne vem česa vse, nikogar to več ne zanima oziroma je vse dostopno na internetu, kadarkoli. Leta 97' smo šli na mis sveta na Sejšele. To je bil svetovni dogodek, Slovenija, najmanjša država je prišla z največjo, 16-člansko ekipo."

Nekoč ste prirejali tudi dogodke v Rotenturnu.

"V letih 2003 in 2005 sem priredila modni performans, v sodelovanju z glasbeniki in plesno skupino. Na modno revijo sem vabila svoje maturantke, bilo je namreč za cel razred punc. Povabili smo jih na tečaj hoje, jih naličili, na koncu so dobile fotografije, nekaj sponzorske kozmetike, predvsem pa dogodivščino. To je bil vedno zelo čustveno nabit dogodek. Prišle so jih gledat vse mame, tete, strici, babice, s tem smo na dogodke potegnili ogromno publike. To, da niso bile profesionalke, je dalo dogodku svojevrstno spontanost. Nato se je zgodil internet, ko ni bilo več treba nikomor, da si pokazal svoje delo. Ljudje danes več ne hodijo na dogodke kot nekoč. Leta 2005 sem se tudi preselila v ta atelje in opremila izložbo. To je postalo moje okno v svet, medij za predstavljanje. Z dogodki v živo je bilo tudi ogromno dela, vedno sem jih pripravila sama - koordinirala 50 ljudi. Malo se iztrošiš. Ko si mlajši, se ti zdi, da moraš na vsaki procesiji sodelovati, potem pa ugotoviš, da ni treba, začneš selekcionirati."

Radi potujete, navdih za delo iščete tudi v naravi.

"Potovanja so vedno navdih. Kanal za sproščanje. Dobro je, da vsake toliko malo spremeniš koordinate, da druga energija zaokroži po telesu. Nasploh pa sem zelo vizualen tip, kamorkoli grem, vedno gledam, fotografiram in sestavljam motive. To je moja strast, sem kar malo odvisnik. Narava je neskončna inspiracija. Kar se tiče dostopnosti narave, je dosti lepše življenje tukaj na periferiji kot pa v velikem mestu, zagotovo."

Vas nikoli ni zamikala tujina?

"Delovno ne, imela sem kolegice, ki so šle na izobraževanja, prakso, a so vedno delale pri velikih modnih hišah, neka pomožna dela, do tega mi ni. Vedno sem bila raje samosvoja, tudi na vasi ali pa tudi, če se nič ne dogaja. Tudi nikoli nisem kopirala trendov ali jim sledila za vsako ceno. Po navadi me novinarji vprašajo, kaj je pa letos modno. To je vprašanje, ki ga imam najraje. V navednicah."

Jaz vas nisem.

"Pohvalno. Vedno rečem: ne vem, pojma nimam, jaz oblačim ljudi, vsakega posameznika glede na to, kaj je on, kosi so tudi brezčasni, niso vezani na trend. Trend je marketinško orodje, se mi zdi to, da nekomu pristoji na dolgi rok, bistveno bolj pomembno."