Urška Polanc
O izkušnjah pri delu v času velike naravne katastrofe na Koroškem, pred tem pa še med zdravstveno krizo, sta spregovorila reševalca Zdravstveno reševalnega centra Koroške (ZRCK). Miha Čoderl, diplomirani zdravstvenik, sicer vodja območne enote Slovenj Gradec, je bil usodno noč v službi: "Spremljali smo, kako so naraščale vode, kako so bili ljudje že odrezani od sveta. Proti jutru, okoli pete ure, smo posredovali v prometni nesreči. Sredi vode so v jeklenem konjičku ostali ujeti ljudje, gasilci pa so jih nato vendarle rešili iz pločevine. S kolegom sva se na lastne oči prepričala, kako hitro je naraščala voda, kmalu zatem so se že oglasile sirene za nevarnost, sledilo je zaprtje ceste." Da so se prekinile telefonske zveze, a na srečo so v ZRCK na "višje sile" dobro pripravljeni, imajo namreč trostopenjsko povezavo zvez dveh telekomunikacijskih ponudnikov, kar se je takrat izkazalo kot odličen izhod v sili, je dodal Aljoša Lajbaher, pomočnik direktorice ZRCK. "Zjutraj smo dobili vsa obvestila iz cele regije, izmenjavali smo si informacije z dispečerskimi službami in zagnali naš program v primeru masovne nesreče," se spominja in nadaljuje: "Ker telefoni niso delovali, smo šli na staro dobro analogijo - vse imamo sprintano, varno pod ključem, na papirju so telefonske številke, naslovi vseh ljudi. Ko ni elektrike, računalnikov, izgine vse ... " Glavni problem je bil, se še spomni, da ni bilo cestnih povezav in ljudje niso mogli v službe: "Tisti, ki smo bili v službi, smo pokrivali izmeno naprej, nujno medicinsko pomoč smo reorganizirali."
"Ko vidiš, da od tvoje hiše praktično ni ostalo nič, te tudi adrenalin ne drži več pokonci," pravi Miha Čoderl
Vse je bilo zasuto, vse zalito
Da so že takoj prvi dan zahtevali pomoč vojaške zdravstvene enote, sta nam povedala. "Prišli so na pomoč z ekipo vojaškega sanitetnega vozila Valuk, nato smo ga premestili v Črno, od tam pa v Mežico, kjer je še vedno nastanjena zdravstvena vojaška enota. Zelo so nam pomagali, še posebej pri nenujnih reševalnih prevozih, da smo prvi dan te paciente, ki jih je bilo skupaj 18, z valukom prepeljali iz težko dostopnih delov do naših vozil. V Črni sem bil šestega avgusta, ko je bilo stanje res kaotično. Komaj smo se prebili do zdravstvenega doma, samo še tam je stal most. Vse je bilo zasuto, vse zalito, šli smo tudi v gasilski dom, da smo ljudem dostavili pomoč iz občine Prevalje, predvsem vodo in plenice. A zalit je bil tudi spodnji del gasilskega doma," je opisal dogodke pomočnik direktorice. Čoderl je 9. avgusta v Črni prevzel mesto koordinatorja za zdravstvo. Da se je voda takrat že umaknila, a ostali so ostanki naplavin, vode, peska, se spominja: "Takrat so se pri ljudeh začele pojavljati črevesne okužbe. Naredili smo vse v smislu preprečevanja širjenja okužb, pa tudi njihove zajezitve s preventivnimi ukrepi - od razkuževanja, umivanja rok, prekuhavanja vode. Ves čas smo sodelovali z NIJZ. Bilo je 13 primerov, v naslednjih dneh še nekaj novih, a smo okužbo kar uspešno zajezili. Ljudi smo ozaveščali, delili letake, na vseh delilnih mestih hrane so bila dostopna razkužila, kasneje tudi probiotiki. Kar se pa tiče dela in obravnave pacientov, je bilo v večini primerov treba oskrbeti rane v ambulanti, vsem pacientom smo zagotavljali tudi terapije. Rane so bile posledice sanacijskih del, veliko je bilo ožuljekov. Imeli smo tudi intervencije na terenu - dvakrat smo zaradi sočasnih intervencij aktivirali tudi vojsko. Sodelovali smo z gorsko reševalno službo, posebej na teh nedostopnih krajih."
Covid jih je ločil, poplave povezale
Da se je zdaj pokazalo, kako bistveno je sodelovanje med vsemi akterji, razmišljata. "Operativa v Črni je odlično sodelovala, pokazala se je velika empatija do vsega, nobenemu ni bilo karkoli problem, delali so, kolikor je bilo treba. V rednem času imamo določene omejitve glede trajanja delovnika, takrat pa so bile takšne razmere, da tega ni bilo možno omejiti, podaljševal se je čas izmen," je povedal Čoderl. O dobrem sodelovanju NIJZ, zdravstvenih domov, bolnišnic, civilne zaščite, dispečerskih centrov, gasilcev ves čas govorita reševalca. "Naša operativna skupina je bila prvih sedem dni dosegljiva 24/7. Je pa bilo psihično in fizično naporno," prizna Lajbaher. Ves čas je potekala tudi psihosocialna pomoč po terenu. "Ljudje so se srečevali z velikimi izgubami. Ko vidiš, da od tvoje hiše praktično ni ostalo nič, te tudi adrenalin ne drži več pokonci," je opozoril Čoderl. Kot dodatno breme zaposlenih v ZRCK Lajbaher izpostavil dejstvo, da tisti, ki so ostali, v prvi vrsti niso vedeli, kaj se dogaja doma, ker so bili odrezani, bili so v službi, niso mogli nikamor, delali so naprej in niso imeli stika s svojimi. "Zame je bila to ena največjih oziroma najdlje trajajočih psihičnih in fizičnih delovnih preizkušenj. Se pa je nato, ko sem se 14. avgusta odpravljal iz Črne, kar se tiče zdravstva, hitro vse postavilo v normalno stanje. Če pogledamo z vidika zdravstva, nas je covid nekako ločil, ta katastrofa pa je prebivalce spet povezala. Na poplavnem območju so vsi skupaj delali, sosed je sosedu pomagal, pa se mogoče prej nekaj mesecev niso videli. Jedli so za isto mizo, eden je skuhal za vse," nam je Čoderl opisal prizore, ki jim je bil priča. Hvaležen vsem zaposlenim, tudi direktorici za odlično vodenje ZRCK v tej krizi, je Lajbaher izpostavil še njihove družine, na katere se velikokrat pozabi: "Ogromno breme teh ljudi, ki so zaposleni v kritični infrastrukturi in intervencijskih službah, pade na družinske člane. Vse te ure, ko so bili sami doma, ločeni drug od drugega ... " Da v taki situaciji pač doma vse pustiš in greš, saj opravljaš svoje poslanstvo, da pomagaš drugim, ga je še dopolnil Miha Čoderl.
