Mag. Roman Rener: Koroška kot prva invalidom prijazna regija

Namen projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga financira ministrstvo za infrastrukturo, je ranljivim skupinam z različnimi oviranostmi omogočiti dostop do ažuriranih informacij za samostojno mobilnost v različnih mestih in spletno dostopnost. Pogovarjali smo se z mag. Romanom Renerjem, ki je kot svetovalec direktorja in vodja trženja zaposlen na Geodetskem inštitutu Slovenije. Ukvarja se s prijavo ter vodenjem evropskih in drugih zahtevnejših projektov. Je strokovnjak za področje prostorskih podatkov in geomatike, specializiran za pripravo in vodenje projektov na področju mobilnosti in nepremičnin za ranljive skupine (invalide, slepe in slabovidne, starejše ter druge osebe z različnimi oviranostmi).

Leta 2016 ste začeli s projektom Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi. Lahko za začetek pojasnite, za kakšen projekt gre?

"V grobem bi lahko rekel, da zajemamo podatke za mobilnost invalidov in starejših. Najprej smo vzpostavili podatkovne modele za štiri ranljive skupine: gibalno ovirane, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter za starejše. V vsako skupino smo vključili predstavnika ranljive skupine. Pomembno je spoštovati slogan Nič o invalidih brez invalidov. Ko smo razvili modele, smo začeli s testiranji in doživeli zelo poziven odziv občin. Trenutno sodelujemo z 41 občinami. Ime projekta je res nekoliko težko. Če na kratko razložimo pojem orientacija, ta pomeni, da vemo, na kateri točki se nahajamo, navigacija pomeni navodilo, kako priti od točke A do točke B, mobilnost pomeni celotno gibanje telesa od točke A do točke B, besedna zveza multimodalna mobilnost pa pomeni, da uporabljamo vsa prevozna sredstva, ki so na voljo."

Če seštejemo vse ranljive skupine udeležencev v prometu, pridemo do kar 45 odstotkov slovenskega prebivalstva. Kakšno je trenutno stanje okoli infrastrukture?

"Invalidov z odločbami je od deset do trinajst odstotkov, okoli 20 odstotkov je starejših, potem imamo otroke, ki so prav tako ranljiva skupina (15 odstotkov otrok je mlajših od 14 let), pa poškodovane, mame z otroškimi vozički ... Samo en prostor imamo, ki si ga delimo vsi, uporabljamo isti pločnik in cesto, hodimo v iste javne zgradbe. Zelo različni ljudje z zelo različnimi potrebami torej. Družba se v zadnjih dveh letih bistveno bolj zaveda te problematike. Je pa od občine do občine stanje različno. V grajenem okolju je izjemno veliko ovir, vsaka skupina potrebuje prilagojeno pot. Če govorimo o gibalno oviranih, to pomeni, da mora biti dovolj širok pločnik, da morajo biti urejene klančine, da mora biti jasno, kje je dostopno stranišče. Vse javne zgradbe, občina, zdravstveni dom, muzeji ..., morajo biti dostopni. Če je pred javno zgradbo le ena stopnica, je dostop onemogočen."

Kako zbirate podatke in zakaj je pomembno, da so zbrani celovito?

"Z občinami podpišemo dogovor, zarišemo območje, kjer bomo zajemali podatke. Od letos imamo popolnoma digitalen zajem, na teren gremo s tablico, invalid prevozi pot, fotografira vse ovire in dodaja tematske podatke za mobilnost ranljivih skupin. Pomembni so širine pločnikov, dostopnost zgradb in podobno. To bazo lahko vidimo preko javno dostopnega pregledovalnika. Vse preverjene podatke lahko brezplačno uporabljamo, jih prenesemo na svoj računalnik ... Iz teh podatkov je mogoče izdelati različne aplikacije. Lahko naredimo elektronsko oziroma spletno karto, tiskano karto ... Zelo pomemben je katalog ovir, da v elaborat zberemo vse ovire, ki jih občine lahko dajo v akcijski plan in jih postopoma odpravijo. Ko bo zadeva popolnoma zaživela, bo invalid v vseh naseljih Slovenije vnaprej videl, kje so prosta parkirišča in po katerem pločniku od parkirišča se mora pripeljati denimo do sodišča."

Odličen odziv beležite na Koroškem. K projektu je pristopilo vseh dvanajst občin, Koroška pa bo postala prva invalidom prijazna regija.

"Interes je bil res velik, tudi društva invalidov so zelo aktivna. Občine so različnih hitrosti, smo si pa želeli, da območje pokrijemo v celoti. Iz Slovenj Gradca prihaja tudi računalniško podjetje Kopa, ki je pokazalo zanimanje za naše podatke. Razvija tudi prototip navigacije za invalide na vozičkih Kopa maps. Ta deluje podobno kot google maps, le sloj podatkov je drugačen. Za invalida je zelo pomembno, da si pot načrtuje vnaprej. Tudi ostali, ki nismo gibalno ovirani, si radi načrtujemo pot. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da z invalidskim vozičkom ostane na pločniku. Lahko se ta konča, lahko je premajhna širina. Najbolj kompleksna storitev je navigacija, ki jo trenutno testiramo v nekaterih občinah, tudi v Slovenj Gradcu."

Kje je Slovenija v primerjavi s preostalim svetom?

"Veliko imamo še za postoriti. Smo kar precej zadaj. Posamezna okolja, bolj urbani predeli, so ponekod kar precej prilagojena. Ta hip popisujemo objekte in njihovo dostopnost. Prvi prostor je zunanji urbani, drugi je notranji prostor zgradbe, tretji pa je digitalni prostor, v katerem moramo podati prilagojeno informacijo. Ko smo pričeli s projektom, smo poskusili, kako je pot med Jamovo cesto v Ljubljani in Kranjem prilagojena za slepo osebo in osebo na invalidskem vozičku. Slepa oseba je do Kranja prišla s precej težavami. Na pločnikih so bili prenizki znaki, v katere se je zaletela, bili so cvetlični lonci pa ulične svetilke velikokrat na sredini pločnika. Povsod tudi ni bilo zvočnih semaforjev in slepa oseba je morala čakati, da se je nekdo usmili in ji pomaga čez cesto. Na železniški postaji je bila največja ovira luknja med peronom in vlakom. Tudi to se je že zgodilo, da je kdo padel noter. Invalidna oseba pa je zaznala, da veliko pločnikov ni dovolj spuščenih, večkrat se je morala peljati na divje, v tistem času tudi dvigalo na železniški postaji ni obratovalo, tako da se je njeno potovanje končalo tam. Veliko težav še imamo."

Se pa kljub temu verjetno stvari spreminjajo na bolje.

"V zadnjih dveh letih se je veliko spremenilo. Veliko moramo hoditi v javnost, se izobraževati. Moramo poslušati, videti različnost. Moramo se zavedati, da lahko vsi hodimo po istem pločniku, da lahko vsi gremo na isti vlak, čeprav smo zelo različni ljudje. Pred 20 ali 30 leti, tako je dejal Borut Sever, predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, so bili invalidi bolj doma, zaprti. Zdaj pa si želijo v svet, želijo imeti informacije, želijo potovati kot vsi drugi. Največja želja invalida pa je, da ni od nikogar odvisen. Posluh se je izjemno povečal. Včasih smo nerodni zaradi znanja, ki ga nimamo. Ali pa nimamo celotnega vpogleda, kako pomagati. Se je pa zavest izjemno dvignila. Izločenosti je precej manj."