Urška Polanc
Slovenj Gradec ima srečo, da v njem živijo ljudje, ki mu vtisnejo in zapustijo kulturni pečat svoje dobe, je dr. Drago Plešivčnik, eden od sogovornikov, povedal Maši Flogie, ki je vnovič - gre že za četrti (intermedijski) projekt - z mogočnimi osebnimi zgodbami pustila vtis v prostoru. V mestu so tako od petka na ogled fotografije in citati štirih raznolikih sogovornikov iz Slovenj Gradca. Prisotni so si na odprtju ogledali tudi kratek film, ki je zdaj dostopen na spletni strani.
Projekt je Slovenjgradčanka pričela, ko se je v iskanju bivanjskega smisla preselila iz Ljubljane nazaj domov, ob tem pa se je spraševala, ali bo zanjo mesto dovolj veliko. "Vedno bolj razmišljam o tem, s kom se lahko poistovetim, kaj puščamo za sabo ... Ko pa slišim dr. Plešivčnika, ko navaja svojega kolega in reče, da ni malih in velikih mest, ampak so stvari, ki ostanejo, mi to osmisli bivanje," je povedala in dodala, da je to občutila tudi v procesu nastajanja projekta.
93-letni primarij Drago Plešivčnik, upokojeni direktor Splošne bolnišnice v Slovenj Gradcu, moralna avtoriteta s pečati tudi v kulturi, politiki in širše, je bil ob prvotnem povabilu k projektu najprej zadržan, nato pa ga je ideja tako zanimala, da se je odločil, da bo to njegov zadnji intervju. "Želela sem zajeti raznoliko skupino ljudi, tako poklicno kot osebno. Vsem sogovornikom sem postavila okvirna vprašanja, kako se je mesto spreminjalo, kako je bilo včasih in kako je zdaj," je povedala avtorica in dodala, da je bila pri ženskah v ospredju predvsem skrb za družino, od teh, ki so bili tudi dosti izven regije, pa je želela primerjavo s tujino, zakaj se niso odselili, če so imeli priložnost. "Nikoli me ni prijelo, da bi se preselil, ker tudi v tujini ni vse zlato, kar se sveti," je tako dejal Leopold Kranjc, nekdaj glasbenik skupine Štirje kovači.
Sogovornica Marija Zdovc je bila zaposlena na gozdnem gospodarstvu, upokojenko Anico Sterle, ki je v Slovenj Gradcu delala kot frizerka, pa je avtorica spoznala kot prostovoljko v domu starostnikov. "Eni so imeli sobote fraj, pa so šli na sindikalne izlete, plese, mi pa smo plesali od kšefta do doma," je dejala. "V Slovenj Gradcu je vse, kar potrebuješ kot meščan in državljan, v radiusu dvesto metrov od centra. Ko se pripelješ skozi sotesko Hude luknje in se povzpneš čez Mislinjski klanec, prideš v mali raj na zemlji," je povedal Plešivčnik. Danes pogreša poudarek na lepem vedenju, prijaznih odnosih med ljudmi - ne le med mladino, tudi za odrasle bi bilo koristno, če bi kdaj prelistali kakšen bonton, razmišlja.
"To se lahko sliši kot kakšna puhlica, a tako kot kulturo odrinjamo na rob, tako je tudi s tem. Smešno je, da se o tem sploh pogovarjamo, da na to opozarjamo, zato poudarjam spoštljivost sogovornikov, kako so skromni do svoje modrosti, pa bi lahko bili veliko bolj kritični, še bolj bi se jih lahko slišalo. A oni se zavedajo, kaj lahko poveš pred kamero, da bo to zabeleženo, kaj lahko poveš sočloveku, da ga ne užališ. Gre za tako močna sporočila, ki te lahko, če si to kot gledalec, poslušalec dovoliš, spremenijo," razmišlja Maša Flogie.
"Vedno občudujem to njihovo mirnost, sama sem večkrat tudi preveč čustveno vpletena v neke projekte, potem me neke birokratske stvari čisto zlomijo, a ko grem na teren, med zgodbe, med ljudi, se spomnim, zakaj to delam. Skozi te zgodbe gledam potem zelo kritično tudi na nas, na družbo, v kaj se spreminjamo, naj bo to zaradi korone, česarkoli, da si dovoljujemo postajati tujci v tem malem mestu," razmišlja avtorica, ki pri svojih sogovornikih najde tudi uteho. Spoznava namreč, da so se tudi oni soočali s težkimi stvarmi, a so jih znali reševati nekoliko drugače, morebiti pa so z leti dobili to mirnost. "Kot samostojni umetniki smo vedno na tem razpotju, da boš preživel oziroma da želiš delati, da te zgodbe same odnesejo. Lažje pa je, ko vidiš, da si mogoče sebi ali nekomu za določen trenutek spremenil dan, mesec ali leto njegovega bivanja," je priznala Maša Flogie.
