Na 19. srečanju pri Prežihovi bajti poklon bralni znački

Pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu, ki je od leta 1979 spominski muzej, Koroški pokrajinski muzej (KPM) ob podpori Občine Ravne na Koroškem in Prežihove ustanove vsako leto 10. avgusta na Prežihov rojstni dan (rodil se je leta 1893, umrl leta 1950) pripravi tradicionalno srečanje. Kot je dejal direktor KPM mag. Tadej Pungartnik, je to priložnost, da s programom izbranih vsebin, vezanih na življenje in delo Prežihovega Voranca, opozorimo tudi na aktualne teme, ki so značilne za družbo in okolje, v katerem je pisatelj deloval.

Letošnje 19. srečanje je bilo posvečeno 60-letnici Prežihove bralne značke. Dogodek je k Prežihovi bajti, ki postopoma prerašča svojo osnovno vlogo spominskega muzeja in s svojimi vsebinami postaja privlačen muzej na prostem, pritegnil veliko obiskovalcev. Če se bo vse izšlo, kot je predvideno, bodo prihodnje leto prenovili tamkajšnji hlev v večnamenski prostor za druženje, izobraževanje in kulturno ustvarjanje, saj sta KPM in ravenska občina, ki je od leta 2019 tudi nosilka naziva branju prijazna občina, bila uspešna na razpisu ministrstva za kulturo.

Ohranjanje spomina

Načrtovano pridobitev je potrdil tudi dr. Tomaž Rožen, župan Občine Ravne na Koroškem in predsednik Prežihove ustanove: "Naša ambicija je, da to območje postane spominski park." Nedavno so že obnovili cesto in uredili parkirišče. Ustanova, katere osnovno poslanstvo je tudi ohranjati spomin na pisatelja in predvsem popularizirati njegova literarna dela, pa letos pripravlja izid Prežihovega vojnega romana Doberdob v angleščini. Knjiga bo izšla predvidoma oktobra ob Kuharjevih dnevih.

"Veseli me, da bo roman našel pot v svet, ker je res vzorec pisateljskega prizadevanja za to, da bi živeli v miru in da bi izgnali nasilje z lepo besedo," se je na napoved prevoda odzval pisatelj Marko Kravos, predsednik Društva Bralna značka Slovenije pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS).

V luči 60-letnice tega društva in obujanja spomina na Prežihovega Voranca je spomnil, da je prve bralne značke, poimenovane po Prežihu, na Prevaljah 22. maja 1961 podelil France Bevk. Med pisateljema je našel kar nekaj vzporednic: borila sta se na soški fronti, bila sta preganjana ...

Kravos je navedel tudi zanimivo primerjavo: ker je drugi izraz za knjigo bukev, tako pa se imenuje tudi drevo, ki ima veliko listov, je v njih prepoznal številne bralce, ki jih vsako leto k branju spodbuja gibanje Bralna značka, več kot 140.000 jih je in sedem tisoč mentorjev branja. Ob tem je Kravos omenil Margareto Jukič, ki si vse življenje prizadeva za bralno kulturo.

Brez vpletanja politike

Jukičeva, upokojena knjižničarka in učiteljica slovenščine, je podrobno opisala začetek branja za Prežihovo značko, kot se je ta sprva imenovala. Idejo je po modelu čeških krožkov branja dal marca 1960 Stanko Kotnik, profesor slovenščine na prevaljski osnovni šoli, aktiv slavistov na čelu z njegovim predsednikom in ravnateljem Leopoldom Suhodolčanom pa jo je podprl. "Brez njega, njegove energije in širine bi branje morda ostalo na nivoju krožkov in bi bilo doma samo na Koroškem," je poudarila vlogo slednjega.

Prvo leto so na Prevaljah podelili deset Prežihovih značk, po vsej Koroški pa 191. Da gibanje praznuje že 60 let, so po njenem mnenju zaslužni številni mentorji, knjižničarji, ravnatelji, Zavod za šolstvo, Društvo Bralna značka in sekretarka Manca Perko ter vsi predsedniki. "Bralna značka deluje na etični pogon, vanjo se nikoli ni vpletla politika in tudi zato lahko mirno živi." Potem ko je bilo leta 2019 gibanje vpisano v register nesnovne kulturne dediščine, so se zdaj Prevaljčanom uresničile tudi sanje o bodočem muzeju Bralne značke; denar zanj je doniral nekdanji učenec, tudi bralni značkar.

Mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, tudi ambasador vseživljenjskega učenja pri Ljudski univerzi Ravne, je povedal, da vseskozi sledi sloganu Branje je sreča, branje je veselje, branje je znanje. "Znanje je bilo za mojo generacijo zelo pomembno. Knjige so bile v moji mladosti edino okno v svet." Bral je tudi stripe, ki so nekdaj veljali za manj kakovostno literaturo. A njegov oče, pisatelj Leopold Suhodolčan, je bil toleranten: pomembno mu je bilo, da fant bere, ob branju pa bo že znal ločiti zrnje od plev. O Prežihovi črtici Solzice denimo Suhodolčan meni, da je brezčasna in bo za vedno ostala med nami: "Nobena zgodba ne opiše bolje ljubezni med materjo in sinom." Kot mladinski pisatelj pogosto gostuje na šolah (ob tem nastajajo tudi zanimive anekdote), zato je prepričan: "Če rečemo, da se zgledujemo po Evropi, potem se lahko Evropa zgleduje po nas glede bralne značke in bralne kulture."

Na prireditvi je nastopil tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček. Predstavil je svoje pojmovanje pesniške resnice kot edine resnice, na katero se lahko zanesemo, ter poudaril pomen pripovedovanja zgodb in knjig kot vira znanja. V času vizualnih medijev se mu zdi branje še posebno pomembno: "Ko beremo, soustvarjamo. Prepričan sem, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, da je zmeraj malce drugačna, da je nihče ne prebere enako. In kar je še pomembneje: ko beremo, imaginiramo, si ustvarjamo svoj svet. Ko pa gledamo neko vizualno vsebino, denimo film, pa se nam to ne dogaja. Lahko sicer sočustvujemo, se odzivamo, tudi jokamo, ampak ne ustvarjamo."

Predstavil je tudi svojo pesniško zbirko Ne (je spodbuda mladim, naj si upajo reči ne), ki sta jo v času pred korono skupaj s pevko Ditko Čepin že predstavljala po slovenskih šolah. Ditka je na torkovi prireditvi z uglasbeno poezijo slovenskih pesnikov tudi nastopila skupaj s svojim očetom Gorazdom.