Potem ko sta vrsto let ustvarjala predvsem v tujini, bosta zdaj Izidor Leitinger in Sašo Vollmaier svoje delo in mednarodne izkušnje delila tudi v domačem kulturnem domu v Radljah ob Dravi. Izidor Leitinger, mednarodno uveljavljen slovenski dirigent, instrumentalist in skladatelj, ki je skoraj 20 let preživel v tujini, večinoma v Franciji, ob vrnitvi v Slovenijo, domačo regijo, opaža predvsem pomanjkanje in konstantnost (kulturnih) vsebin. "Z vsemi temi evropskimi sredstvi so po večini uredili prostore, infrastrukturo, a ob tem manjka tistih konstantnih vsebin, ki bi privabljale, vzgajale ljudi. Zakaj greš pravzaprav na koncert in na druge kulturne dogodke? Zato, da razvijaš kritično mišljenje, a ne kritično v smislu, da kritiziraš, ampak da se poglobiš, postaneš radoveden," je povedal.
Priznana glasbenika bosta tako vsaj kratkoročno aktivno sodelovala pri snovanju vizije radeljske kulture in tako prispevala društvu, ki mu lahko ponudita zunanji pogled. "Težko je ves čas delovati v enem prostoru in videti možnosti, ki so. Lažje to ponudi nekdo, kot sva midva, ki pride od zunaj, sploh ko si že toliko potoval in videl. Sočasno želiva te izkušnje dajati naprej v društvo in pomagati, da se ljudje začnejo bolj zavedati svojih talentov, sposobnosti, možnosti povezovanja med sekcijami," razmišlja Leitinger. Ponudila bosta tudi nekaj svojega programa, lastnih kreacij, hkrati pa skušala privabiti še druge umetnike, glasbenike. Koncertno-umetniški cikel bo tako v Salonu Ars to nedeljo odprl pianist, skladatelj, performer in pedagog Sašo Vollmaier, ki se, kot pravi, v zadnjih treh letih bolj izpostavlja kot solist. Po večjem solo projektu Vollmaier: Kind of Laibach, s katerim je nastopil na več jazz festivalih, z novim programom, ki ga je nedavno predstavil v Ljubljani, nadalje razvija svoj zvok in izraz.
Spet vzpostaviti odnos s publiko
Da do prostorov kulturnega doma goji poseben odnos, razlaga Leitinger: "Tu se je zgodilo pol mojega življenja. Ko sem stopil v Salon Ars, me je prostor ponovno prevzel. Nazaj so prišle vse te slike razstav, manjših koncertov, zborov. Ko sem tu ponovno prepoznal to akustiko, potencial za manjše koncerte, intimo, ko je umetnik, glasbenik v prvi fazi, publika pa blizu njega, sem takoj poklical 'doktorja' Vollmaierja. S publiko želiva komunicirati pred koncertom in po njem, izpostaviti in ponovno vzpostaviti ta odnos, komunikacijo."
Da Slovenci radi zgolj opazujemo, če pa lahko gledamo iz teme, je še boljše, opaža, ob tem pa ostane samo polovica izkušnje. "Ne počutimo se namreč čisto kot del tega in pozabimo, da nas umetnik, glasbenik potrebuje kot poslušalca, mora čutiti bližino, interakcijo, da skupaj delimo prostor," je povedal Leitinger.
Veseli ga, da bo prvi koncert v seriji akustičnih koncertov, tudi plesa, poezije, razstav ravno Vollmaierjev. Potem ko je skozi svoje umetniško odraščanje prisluhnil mnogim glasbenikom, ga Vollmaierjev repertoar posebej pritegne. "Predvidljivost se je vrinila povsod, tudi v umetnost, ko na neki način že veš, kaj te čaka, Sašo pa je nepredvidljiv. Je tako, kot da si šel na turistično agencijo, plačal potovanje, pa ne veš, kam boš šel. To je sploh v svetu pianistov res svežina, saj zna biti klavir zelo mehanski instrument," ocenjuje Leitinger.
Ljudje gredo pogosteje drugam, k enostavnejšim vsebinam
V zadnjih dveh letih, potem ko se je vrnil iz Urugvaja, se sam posveča predvsem meditaciji, zavestnemu dihanju, kar s skupino enkrat tedensko že izvajajo v prostorih kulturnega doma. Če njegova trobenta medtem počiva, pa se še vedno ukvarja s komponiranjem. Več aranžmajev je v zadnjem obdobju napisal za kvartet saksofonov Signum iz Nemčije, v katerem igrata tudi Slovenca Blaž Kemperle in Alan Lužar, januarja pa bodo z orkestrom slovenske vojske posneli glasbeno suito Ushai.
Težko je polniti stavbe z umetnostjo
Da glede na razsežnost kulturnega doma v Radljah njegovo vzdrževanje v zadnjih letih ni bilo majhen zalogaj, izpostavlja Leitinger. "Kot vedno se je tu vložilo veliko prostovoljnega dela, časa, energije ... Srečo imamo za ta kulturni dom, da so ga ohranili. Kot se sicer dogaja s prostori, bi bilo po vsej verjetnosti drugje v njem že pet koncesionarjev. Koncesija se podeli nekomu, ki potem v nekem trenutku več ne more izvajati vsebin in pripelje neko drugo vsebino, ki mogoče s prvobitnostjo tega prostora nima kaj. Gre sicer za veliko stavbo, težko je danes polniti te stavbe in njihov program z umetnostjo. Ljudje gredo drugam, k enostavnejšim vsebinam," opaža in upa, da jo bodo tudi z njuno pomočjo ponovno prebudili in inspirirali mlade, da se pričnejo še bolj izražati.
Najprej je treba zadostiti ekonomskim pogojem, a nujno je razvijati vizijo, dati vsebine na mizo in videti, kakšna je reakcija publike, razmišlja. "Najbolj važno je, da nekaj narediš, da se dogaja in gre nato za primerno kombinacijo domačih kreacij, domačih ljudi, kot tudi koga od drugod, sveže vsebine manjšega formata, ki so že prisotne v prostoru, a za to nekdo ne bo šel v Ljubljano," je pojasnil. Dodaja, da želijo k temu povabiti tudi ljudi, ki bi pri izvajanju sodelovali sponzorsko, v prvi vrsti tega koncertno-umetniškega cikla v Salonu Ars, potem tudi za kulturno društvo kot tako. "Mecenstvo je vedno bilo prisotno, to mora biti. Kot umetnik se moraš nasloniti na vse možne variatne in videti, kje bi ti lahko kdo pomagal. Prav to je problem. Ne moreš vedno v umetnosti prodajati v tem smislu, aha, če si dober, se boš prodal in preživel. Ne gre za to. Umetnik vedno kreira kritično okolje, te stvari omogočajo to, da gre družba naprej," je zaključil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
