Petra Lesjak Tušek
Odličen predpraznični kulturni večer so priredili v Žerjavu oziroma Jaz(z)bini, kot so rojstni kraj Mojmirja Sepeta - Mojzesa preimenovali v Jazzu Ravne, ki je jubilejni festival slovenskega jazza pognal prav iz Jazzbine. Odlično je bilo tako zaradi vsebine koncerta Youth Big Banda Radlje z Borutom Bučarjem in Ajdo Stino Turek ter odprtja dveh vzporednih razstav, D.Tajlove pred Delavskim domom in interaktivne razstave o življenju in delu Sepeta avtorja Tomaža Apohala v avli doma, kot tudi predvsem zaradi izjemnega obiska. Razstava v domu bo stalna, s čimer se v sodelovanju z Občino Črna nadaljuje uresničevanje ideje, da prav v navezavi z Jaz(z)bino v Delavskem domu vzpostavijo sodobno interpretacijsko središče Mojmirja Sepeta. Tako bo zapuščina Mojzesa odmevala brezčasno še v rudarskem kraju, v katerem se je Sepe leta 1930 rodil. Razstava nas popelje skozi življenje Sepeta z več zanimivostmi in detajli. Preberemo lahko, da nihče ne ve, ali so prav zvoki urbanega vihtenja rudarskih krampov in kladiv že v zgodnjem otroštvu pri Mojmirju zbudili zanimanje za glasbo in smisel za ritem, vemo pa, da so desetletja odmevali po vsem Žerjavu in Jazbini ter dajali značilno zvočno kuliso in ritem ljudi v teh krajih. Z mamo učiteljico sta se nato, ko je dobila delo učiteljice, preselila v Celje.
"Če ne bi bilo Mojzesa, bi si ga morali izmisliti. Kajti naša življenja bi bila brez njegove glasbe revna in mnogo bolj prazna," je dejala Vita Mavrič, ena od vključenih v intervjuje, ki so del razstave. Apohal je razlagal, da so skušali zaobjeti življenjsko zgodbo skladatelja, pianista, dirigenta, aranžerja, "očeta" slovenske popevke in zgodbe ljudi, na katere je vplival. Z vsakim intervjujem so odkrili kaj novega, nenehno so se odpirale nove anekdote, pripovedi. Ves projekt je bil krasno popotovanje velike skupine ljudi, je poudaril Apohal, ki je zaokrožil projekt v sodelovanju z organizatorji Robijem Jamnikom, Francem Kokalom in Boštjanom Časom ter drugimi v ekipi zagnanih. Mojzesovo veselje, vedrina naj nas druži, so pozvali v Žerjavu, in res je glasba ob skrbno oblikovanem koncertu, ki je povezal mladost in izkušnje, navdala z energijo, še zlasti bučno, ob koncu stoje, so ploskali legendarnemu Borutu Bučarju. Ponosni smo na naše športnike, upravičeno, lahko smo tudi na kulturnike, je poudaril Tomaž Apohal. Postregli so tudi limonado, ki je bila Mojzesova priljubljena pijača, domiselno so pripravili več okusov in jih povezali z naslovi Sepetovih pesmi.
