.
V začetku marca so potekale volite v koroški deželni zbor. Te so pomembne, saj njegove odločitve vplivajo na položaj in življenje koroških Slovencev. Inštitut za narodnostna vprašanja je organiziral podijsko diskusijo, katere osrednja tema so bili rezultati volitev in kakšna je realnost koroških Slovencev danes.
Volitve v deželni zbor so potekale 5. marca 2023. Danes deželni zbor sestavlja 36 poslancev – koroški Socialdemokrati (SPÖ) s 15 poslanci, Svobodnjaki (FPÖ) jih imajo 9, ljudsko stranko (ÖVP) zastopa 7 kandidatov, preostalih 5 pa pripada stranki Team Kärnten. V deželnem zboru v Celovcu bosta sedela vsaj dva deklarativno dvojezična Korošca, Franc Jožef Smrtnik in Hermann Srienz. Najmočnejša stranka na Koroškem ostaja SPÖ (38,9 %), na drugem mestu je FPÖ (24,6 %) na tretjem mestu ÖVP (17,0 %) in na četrtem TM (Team Kärnten) z 10,1 %. Žal se v koroški deželni zbor ni uvrstila stranka Zelenih, kjer je na prvem mestu kandidirala koroška Slovenka in državnozborska poslanka Olga Voglauer.
Na podijski diskusiji z naslovom »Volitve v koroški deželni zbor in koroški Slovenci« so sodelovali dr. Marjan Sturm in dr. Daniel Wutti, pogovor pa sta vodila dr. Boris Jesih in dr. Danijel Grafenauer, oba raziskovalca na Inštitutu za narodnostna vprašanja.
Dr. Marjan Sturm, zgodovinar in politik, aktiven član slovenske skupnosti na Koroškem, je o rezultatih volitev in splošnemu stanju na Koroškem povedal: »Evropska unija je spoznala, da mora manjšinsko varstvo postaviti na nov temelj. V preteklosti je to bilo bilateralno, kar pa se ni izkazalo za najbolj pozitivno. Prišli so do spoznanja, da je potrebno manjšinsko varstvo organizirati multilateralno. Prihaja do kontrole vsake države, ki je ratificirala nove konvencije. Na Koroškem smo deležni veliko sprememb, ki mislim, da imajo opraviti tudi s širšim evropskim kontekstom. Avstrija je podvojila finančno podporo manjšini tako kot smo mi to desetletja zahtevali. Klima v deželi se je spremenila. Dialoški proces je pri nas prispeval k temu, da je nemški nacionalizem danes v defenzivi. Obstaja zavedanje, da je potrebno slovenščino ohraniti in jo ščititi. Pred 20 leti to ne bi bilo mogoče. Dialoški proces ima temelje, ki so nastali v zadnjih 10 do 15 letih in ima vsekakor vpliv na trenutno dogajanje.«
Dr. Daniel Wutti, profesor in raziskovalec za večjezičnost in transkulturno izobraževanje na Pedagoški visoki šoli na Koroškem je ocenil, da so bili volitve zanimive. Želi si, da bi lahko slovenščina prišla bolj v ospredje in postala del javnega prostora. Po njegovem mnenju bi bilo potrebno vprašanje kdo velja za Slovenca preobrniti v kdo je tisti, ki dela za slovenščino in za vidno dvojezičnost.
Vprašanje integracijskega modela
Koroški Slovenci že tri desetletja na deželnozborskih volitvah ne nastopajo več samostojno z zbirno stranko slovenske narodne skupnosti na Koroškem – Enotno listo. Integracijski model je omogočil, da se koroški Slovenci vključujejo v stranke večinskega naroda in so tako izvoljeni. »Ne smemo pozabiti, da je problem koroških Slovencev, da smo socializirani v Avstriji in se ne razlikujemo od večinskega naroda. Edina bistvena razlika je jezik,« je dodal dr. Sturm in nadaljeval: »Imaš skupino, ki je narodno zavedna in tisto, ki išče, kje ima boljše priložnosti in koristi. Ta razkorak se skuša še vedno preiti. Potrebo je biti bolj optimističen. Kdo pa se bo rad identificiral s skupino, ki samo jamra?« S tem se je strinjal tudi dr. Wutti in dodal: »Položaj se da še izboljšati. Integracijski model ali ne je pri nas že ideološko vprašanje. Zagovarjam, da se manjšina odpre in s tem tudi politična možnost politične participacije manjšin. Ne smejo se zapreti v lastno stranko. Več možnosti poskusimo, bolj smo lahko uspešni.«
Kaj pa mladi?
Dotaknili so se tudi pogleda mladih dvojezičnih Slovencev, ki se sprašujejo, kako naj gradijo prihodnost, če preteklost še ni presežena in kako naj delujejo v diskriminatornem okolju. Dr. Wutti je povedal, da mladi danes še vedno doživljajo diskriminacijo. “Danes živijo tri generacije. Prva so časovne priče nacionalsocializma, druga so ljudje, ki so bili mladi v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in so doživljali močne pritiske. Tudi današnji mladi lahko pripovedujejo svojo zgodbo diskriminacije,” je povedal Wutti in nadaljeval: »Občutijo jo na poti domov iz šole na vlaku, ko se še vedno sliši žaljivke, ki so del verbalne diskriminacije.« Iz svojih izkušenj kot profesor še deli, da je vedno več mladih, ki ne vedo, kaj je slovenska manjšina. »V javnosti imamo velik problem s tem, da dvojezičnost ni več tema in da gre v izgubo pri mladih. Dvojezičnost je sestavni del koroškega prostora.«
Sodelujoči v razpravi so se tekom pogovora tudi večkrat dotaknili kontekstualiziranja in razumevanja zgodovinskih dogodkov, ki se še danes pojavljajo v vsakdanu. Vsi so se strinjali, da je potrebno preteklost postaviti v prave okvire ter na zgodovino gledati kritično in iskati objektivno resnico.
O Inštitutu za narodnostna vprašanja
Inštitut za narodnostna vprašanja (INV) je javna raziskovalna organizacija na področju etničnih študij, ki interdisciplinarno proučuje naslednje tematike: slovensko narodno vprašanje, položaj slovenskih narodnih skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, položaj Slovencev v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije, položaj slovenskih izseljencev, položaj narodnih skupnosti (narodnih manjšin in drugih etničnih skupnosti) v Sloveniji, položaj migrantov v Sloveniji in pojavne oblike etničnega vprašanja (etničnosti, nacionalizma) v Evropi ter v svetu.
INV je naslednik Manjšinskega instituta, ki je kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu deloval v Ljubljani v letih od 1925 do 1941. Ukvarjal se je s proučevanjem položaja Slovencev v zamejstvu ter s položajem nemške in madžarske manjšine v Sloveniji. Ob okupaciji je bil inštitut »likvidiran, da ne bi padlo njegovo gradivo okupatorju v roke«, vendar je bil že januarja 1944 na osvobojenem ozemlju Slovenije ustanovljen Znanstveni institut pri Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, ki je kot edina tovrstna ustanova v okupirani Evropi nadaljeval tudi delo Manjšinskega instituta. Njegov oddelek za vprašanja meja se je do leta 1948 preoblikoval v Inštitut za narodnostna vprašanja. V obdobju med leti 1948 in 1956 je inštitut deloval v okviru Univerze v Ljubljani, od tedaj pa je samostojna znanstvena ustanova. Leta 1992 je INV postal eden prvih javnih raziskovalnih zavodov.
