Šport kot krmarjenje med stroko in pritiski staršev

Šport, vzgoja in vrednote. Povezava med njimi je neločljiva, v času pametnih naprav še bolj. O širšem pomenu športa in rekreacije so v ravenskem Kompleksu premišljevali štirje, ki so vsakodnevno vpeti v šport. Debato, poimenovali so jo Izpadni korak, je vodil Jure Lesjak iz Korociva.

"Danes na šport gledam precej drugače kot v obdobju, ko sem bila vanj vpeta kot tekmovalka," pravi učiteljica joge in trenerka športnega plezanja Katja Planinc, ki šport definira skozi troje oči. Prve so oči tekmovalke, druge so oči učiteljice, trenerke, tretje pa oči mame dveh predšolskih otrok, ki si počasi utirata pot v športne aktivnosti.

"Svoja otroka in varovance želim v šport vpeljati zgodaj, a sem proti zgodnji specializaciji. Po mojem mnenju je usmeritev smiselna šele po dvanajstem letu starosti. Podobno govorijo rezultati novejših raziskav," pravi nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, ki pa se strinja, da je takšen način dela in pozna specializacija pri nas težko izvedljiva. Ob tem otroke uči, da je njihova edina konkurenca plezalna stena, a kljub temu med njimi ustvarja tekmovalni duh. Če se ne bi, skupina ne bi napredovala. Je pa opazila, da se v različnih obdobjih sezone do svojih varovancev različno obnaša. "Trenutno smo v obdobju aktivnega počitka, ko moja avtoriteta nekoliko popusti. V tem obdobju smo prijatelji in se pogovarjamo tudi o stvareh, o katerih se sicer ne bi."

Atleta sta vprašala, kako je igral

Med podobnimi vlogami krmari tudi profesor športne vzgoje z ravenske gimnazije Robi Brezovnik, ki ima precej drugačno zgodbo kot marsikateri dandanašnji otrok. Ko je bil mlad, se je s športom ukvarjal izključno zaradi sebe, staršev namreč šport ni zanimal. "Danes je drugače, otrok je kot paket, in če ga ne dostaviš na trening in prideš nato iskat, se lahko zgodi, da ne bo nikamor hodil. Tudi motečih dejavnikov je veliko več kot včasih. Spomnim se, ko sem se vrnil s prvega državnega prvenstva in v teku na 800 metrov osvojil kolajno. Starša sta me vprašala, kako sem igral. Takrat sem nekoliko čudno pogledal, a sem bil po drugi strani, tega se zavedam zdaj, s strani staršev popolnoma neobremenjen," pravi Brezovnik, ki ima izkušnje s poučevanjem športa v osnovni in srednji šoli.

Razlika med obema deloviščema, pove, je v tem, da imaš kot športni pedagog v osnovni šoli večjo odgovornost, da otroke čim več naučiš, v srednji šoli pa je njegov osnovni cilj, da se dijakom šport ne zagabi. Da bi postal njihov način življenja in da se bi tudi zunaj šolskih telovadnic z njim čim več ukvarjali. Zanimiv način dela ima tudi kot trener atletike, kjer se ukvarja predvsem s starostnima skupinama do 12 in do 14 let. "Otrokom že na začetku razložim, zakaj ne trenirajo petkrat na teden in zakaj ne gremo na toliko tekmovanj. Večina jih tak način dela sprejme in bolj sistematično in v večjih količinah začnejo trenirati kasneje, v višjih selekcijah."

Izpostavil je pritiske, ki jih starši (ne)hote izvajajo nad svojim otrokom. "Če kdo reče, da ga ne izvaja, se laže. Pritisk na otroka je že zgled, ki mu ga daješ. Z ženo se veliko rekreirava, hodiva na rekreativne tekme. Že to je pritisk, saj si otroku zgled, želi si tekmovati s tabo in biti bolj uspešen. Tudi če otroku rečeš, da naj se na tekmi samo potrudi, kolikor se lahko, je to pritisk. So pa hujši konkretni pritiski, ki se v večini primerov končajo slabo," razmišlja Brezovnik.

Velika razlika je med individualnimi in ekipnimi športi. Veliko izkušenj iz ekipnih ima Tin Küzma, profesor športne vzgoje in nogometni trener. Vpet je v nogometno šolo in v člansko ekipo. "Nogometna šola je res usmerjena v šport, ampak je tudi šola za življenje. Vsi otroci bi morali biti vključeni v organiziran šport, saj bi pridobili osnovne delovne navade, se naučili funkcionirati znotraj kolektiva, zmag, porazov, fair playa. Pri članih pa je vse usmerjeno v rezultat. Ko sem letos spomladi pri 29 letih postal trener članske ekipe, sem bil kar osamljen. Prej smo bili s fanti soigralci in v isti garderobi, ter je bil velik izziv. Še smo prijatelji, a odnos na igrišču se je spremenil, bolj smo na distanci," pravi Küzma, ki se drži pravila, da na enak način komunicira s člansko ekipo kot z učenci, ki jih poučuje v osnovni šoli na Prevaljah. Njegovo prvo pravilo je, da zelo redko vpije. "Če veliko vpiješ, vadečih ne moreš preglasiti, ko je nekaj narobe. Kričanje mora biti redko, saj le tako dosežeš šok terapijo. Pri komunikaciji se mi zdi pomembno, da izpostavljam pozitivne stvari. Ne pozabljam na napake, ampak gotovo dve tretjini analize govorim o stvareh, ki so jih naredili prav." Küzmi se zdi pomembno osmišljanje vaj, saj kot igralec večkrat ni vedel, zakaj je kakšna vaja dobra. Tudi priprava na trening je pomembna, saj vadeči hitro opazi, če je ne narediš. Poudarja, da so trenerji večkrat v stiski. Po eni strani stroka govori, da rezultat ni pomemben, po drugi so prisotni pritiski staršev in lokalne skupnosti, ki uspeh merijo zgolj v rezultatu. "Takšno krmarjenje med stroko in starši ni lahko. Lahko je reči, da rezultat ni pomemben, a v praksi je drugače."

Energijo dati in ne vzeti

Želja po hitrih rezultatih večkrat premami tudi vadeče pri osebni trenerki in inštruktorici skupinskih vadb Mojci Petrič Javornik. "Razlika med individualnimi in skupinskimi vadbami je predvsem, da se za prve večkrat odločijo tisti, ki hočejo hitre rezultate. Pri meni so to velikokrat ženske, ki želijo na hitro shujšati. A ni tako preprosto, diete in intenzivni treningi ne prinesejo dolgoročnih rezultatov. Delati je treba počasi, s pogovorom, da se spremeni miselnost. Recept za dolgoročni uspeh je zdrav način življenja in zdrav razum pri treningu in prehrani. Nekatere po enem mesecu odnehajo, ker ni rezultatov. Službe so vedno bolj stresne, tempo življenja hiter, zato je moj cilj, da vadečim s kakovostnimi treningi energijo dam, ne pa vzamem," pravi Petrič Javornikova. Tudi ona krmari med različnimi vlogami. Je trenerka, mama, partnerka, pri čemer izpostavlja, kako pomembno si je vzeti čas zase. Tu prideta do izraza samodisciplina in organizacija, ki ju je pridobila s športom, odbojko, v katero je bila 17 let tekmovalno vpeta. "Meni je prioriteta gibanje, dobro počutje, zato si nekaj ur na teden vzamem zase. Hkrati želiva s partnerjem športni način življenja prenesti na hčerko. Ne siliva je v nič, a ji skušava dati dober zgled," še pove Petrič Javornikova.