Urška Polanc
Misli o socialni, družbeni in politični klimi v Guštanju v 20. letih 20. stoletja v navezavi na pisatelja Lovra Kuharja je na 22. tradicionalnem srečanju pri Prežihovi bajti delil slavnostni govornik srečanja dr. Vinko Skitek, višji arhivist iz Pokrajinskega arhiva Maribor, enote za Koroško. Usoden vpliv na dogajanje v 20. letih 20. stoletja je imela prva svetovna vojna, ki se je končala s podpisom premirja 11. novembra 1918. Vso težo spopadov na soški fronti je izkusil tudi pisatelj Lovro Kuhar. V pismu prijatelju Alojzu Krautu je 3. februarja 1916 dejal, da je imel 'čudno srečo', saj so bile na obeh straneh velike izgube tako v vojaštvu kot tudi opremi, je zbranim uvodoma povedal Skitek. 19. oktobra 1916 je pisatelj nato prebegnil na italijansko stran in v svoj zagovor italijanskim vojakom dejal, da je prebegnil, "ne zato da bi si rešil glavo, ampak da bi se bojeval z zavezniki proti Avstriji". Kot vojni ujetnik je bil pred avstrijskim vojaškim sodiščem v odsotnosti obsojen na smrt in zaplembo premoženja. Da Voranca Italijani niso obravnavali nič drugače kot katerega od drugih dezerterjev iz nasprotnikove vojske, temveč so ga poslali v eno od taborišč za vojne ujetnike, je izpostavil Skitek in dodal, da se je v teh taboriščih Voranc nato srečal tudi z idejami komunizma ter z deli Lenina in Trockega.
Toda kako je mogoče, da so se ideje marksizma in leninizma zdele privlačne tudi Vorancu, se je vprašal Skitek: "Gledano z današnjimi očmi, lahko rečemo, da ni presenetljivo, da je do tega prišlo. Voranc je namreč, kot je znano, odraščal v okolju, kjer so se kot grofovi najemniki morali z družino pogosto seliti iz kmetije na kmetijo. Po drugi strani je njegov oče opravljal enega od najtežjih poklicev v tistem času, to je poklic tesarja. / .../ Po drugi strani je Voranc vedel za ljudi, ki so nedaleč stran od njega hodili na delo v guštanjsko jeklarno in kjer so si s svojim delom v jeklarni služili vsakdanji kruh. Mnogi od teh so bivali v stanovanjskih blokih, ki sta jih železarna in njeni lastniki grofje Thurn zgradili zanje. Za takratno družbo pa delavec in tesar nista bila problematična, dokler sta lahko delala, problem je nastal, ko iz zdravstvenih razlogov nista več mogla."
Dotaknil se je še socialne situacije v kmečkem okolju Kotelj, ki je, kot ugotavlja, ostala praktično enaka zadnjih nekaj stoletij. Za kmečke gospodarje in člane njihovih družin so v starosti poskrbeli njihovi otroci. "Tesarji in drugi priložnostni delavci in delavke ter njihovi otroci, ki so bili morebiti brez lastne posesti, pa so bili ob težjih boleznih, poškodbah pri delu in v svoji starosti, ko niso bili sposobni za delo, odvisni od usmiljenosti večjih in manjših kmetov ter milodarov, ki so jih morebiti prejeli iz župnijskih ubožnih zavodov. O teh je v svojih črticah, pa tudi romanu Jamnica pogosto pisal prav Voranc. Za primer vzemimo samo Svetnečega Gašperja, pa otroke iz del Levi devžej, Samorastniki, Potolčenega kramoha. Zato ne preseneča, da ga je ta izrazita družbena nepravičnost gnala v želji, da bi pomagal pri izgradnji boljše družbe," je izpostavil. Precej zgodovinskih dejstev in vprašanj, povezanih s pisateljem, je še navedel. Sklenil je, da Voranc ostaja precej dobro raziskan slovenski pisatelj, kot politik pa je še vedno v marsičem popolnoma nepoznan, zato bo odkrivanje teh neznank gotovo ena od nalog sedanjih in prihodnjih generacij raziskovalcev.
