Težave glasbenih šol na daljavo: Zakaj bi vadili, če ne morejo igrati v orkestru

Pri nekaterih učencih glasbenih šol se ob šolanju na daljavo ob prilagojenem podajanju in sprejemanju znanja, ko ne morejo igrati na odru pred publiko, že kažeta slabše znanje in upad motivacije. Da v tem času njena otroka potrebujeta veliko podpore, je povedala Barbara s Prevalj, njuna osemletni sin in dvanajstletna hčerka igrata trobento in flavto. Vadita manj kot prej, zato tudi manj znata. Flavtistka, ki obiskuje peti razred v glasbeni šoli Ravne, pogreša predvsem nastope, medtem ko njen mlajši brat v drugem razredu še ne ve, kako je stopiti na oder, saj zaradi epidemije tudi lani ni nastopal. Osebni, klasični način poučevanja je čisto drugačen, še razmišlja dvanajstletnica. Tudi njuna mati nasploh pri poučevanju na daljavo ne vidi nič pozitivnega, sprašuje se, kam to pelje. V zadnjem mesecu, v tej brezizhodni situaciji, je vsem padla motivacija, tako učiteljem kot učencem, dodaja in izpostavlja, kako pomembno vlogo imajo starši.

"Če je le možno, gremo stran od računalnikov, otroci ob njih preživijo cele dopoldneve. V naši družini se precej ukvarjamo s športom in glasbo," je povedala. Veseli jo, da imata otroka vseeno možnost obiskovanja glasbene šole, četudi na daljavo. Kot prednost pri glasbenem pouku izpostavlja delo ena na ena, medtem ko v šolah, kjer je tudi po 25 otrok, to ni mogoče. "Verjamem, da bo kdo za to, ker pouk v glasbenih šolah poteka na daljavo, igranje opustil. Otroci tudi telovadijo ne. Starši so zdaj tisti, ki lahko naredijo kaj za to. Res pa je, da motivacija upada tudi staršem, saj ne vemo, kaj sledi. V drugih državah je vse bolj jasno," je dodala.

Otroci izgubljajo voljo

"Zadnji teden v oktobru smo pričeli pouk na daljavo, vse smo poenotili z osnovnimi šolami, delujemo preko teamsov. Učitelji smo se morali sicer privaditi na nov sistem, a pouk poteka tekoče. Izvajamo individualni pouk, ko imata učenec in učitelj virtualni stik, skupinski pouk pa poteka preko spletnih učilnic. Odziv otrok je zadovoljiv, a tako kot v šolah se tudi pri nas občasno pojavijo težave z internetom, sploh pri skupinah," je povedal Matej Švab, ravnatelj in učitelj kitare na glasbeni šole Radlje. Da so se učitelji potrudili, zavzeto lotili tega projekta, ocenjuje. Dodaja, da so se iz marčevske izkušnje veliko naučili, zato je zdaj lažje. Samo Kolar, učitelj trobil in vodja jazz skupine glasbene šole Ravne, opaža, da je bilo marca lani drugače, takrat so bili otroci bolj pridni, več so vadili. "Bila je neka sprememba, a še ni bilo tako težko, zdaj se vse skupaj vleče. Otroci so nervozni, izgubljajo voljo, niso več takšni, kot so bili prej. Da ne bomo otrok izgubili, je nujno treba poudarjati, koliko imajo otroci od tega, če igrajo instrument in ne samo igric in da ne gledajo samo televizije. Glasba je nekaj univerzalnega, pomaga na vseh področjih. Denimo improvizacija, znajti se v neki situaciji. Če znaš nekaj po svoje zaigrati, boš tako postopal tudi z drugimi težavami, na primer reševal službene probleme," je povedal.

Na daljavo težave z zvokom

"Pri glasbi pa ni pomembna samo tehnična plat, izvedba, ampak tudi muzikalna plat, kar pa sedaj učitelji težko nadzorujejo. Prenos podatkov ni tako kvaliteten, da bi prenašal tako kvaliteten zvok. Star način poučevanja je le preizkušeno dober in da rezultate. Podajanje in sprejemanje znanja je sedaj upočasnjeno, tempo ni enak kot prej, a glede na razmere smo vedeli, da tak tempo ne bo mogoč, morali smo se prilagoditi, ubrati drugačne načine. Učitelj morajo na daljavo večji del glasbenopedagoškega procesa ubesediti, da pridejo do cilja, ki ga želijo doseči pri individualnem ali skupinskem pouku," je povedal Švab. Da zvok ni enak, poudarja tudi Kolar, težko pa je slediti tudi časovnemu zamiku na posnetkih. Na tak način namreč delujejo z jazz skupino, kjer se posameznik s svojim instrumentom drugim pridruži na način, da igra ob njihovem posnetku. Tudi orkestrov, skupin ni. Pri instrumentih, ki niso klavir, kitara, v glavnem vsi otroci igrajo v orkestrih, komornih skupinah. "Glasbeno šolo obiskujejo zato, da se lahko nato pridružijo orkestru. Zdaj si mislijo, kaj bom hodil, če potem ne bom uporaben nikjer. Vaj nimajo niti bandi," je povedal učitelj trobil. Če igraš sam, slišiš samo en glas, pri kitari, klavirju je drugače, tu pa je ključno sodelovanje v neki skupini, v redu je že, če sta dva. Tak način dela, ko ni družbe, skupnega igranja, ko je vsak za sebe, je naporen. To slabo vpliva na otroke, njihov interes upada, ocenjuje. "Popuščamo jim, to pa se bo poznalo pri znanju. Je pa odvisno od posameznika, nekateri so čisto 'avt', drugi se obnašajo enako kot prej. Zanimivo je, da gre najbolje začetnikom, prvim, drugim letnikom, najbolj problematična je vmesna skupna, 3., 4., 5. razredi," je dejal.