Kdo bi si mislil, da se bomo po 70 letih še zbrali in bomo še vedno tu, se je minuli teden v Ribnici na Pohorju spraševalo devet 85- do 87-letnikov, ki so bili v prejšnjem stoletju sošolci v nižji gimnaziji Ribnica na Pohorju. V šolo so začeli hoditi v času druge svetovne vojne. "Nismo imeli kaj dobrega," so kot prvo pripomnili. Požgali so jim namreč šolo, ki so jo nato skupaj s svojimi starši pomagali obnavljati, in jim dodelili nemške učitelje, razlagajo o nekih drugih časih, ki si jih je v današnjem času težko predstavljati.
A prav te težke preizkušnje jih vežejo po vseh teh letih, ko ostajajo vedri, polni življenja, veseli, da lahko po minulem, težkem koronskem obdobju ponovno skupaj posedijo in se družijo. "Vsaka generacija pride v eno tako (težko) obdobje, ko moraš to sprejeti in s tem živeti. Naši vnuki so prišli v boljši čas, čeprav zdaj več ni čisto tako. S to korono je spet vse čisto drugače," razmišlja 85-letna Mira Kumer, ki je že šestič poskrbela, da so se s sošolci zbrali v vsem tako dragi Ribnici na Pohorju. Večina jih je ostala v bližini, le dva sošolca sta se preselila, v Avstrijo in Avstralijo, tudi slednji se je že udeležil njihove obletnice.
V Hudem Kotu še vedno živi njihova učiteljica, gospa Cvetka, kot jo naslavljajo. Posebej ponosni so bili, da je tudi tokrat, pri svojih 90 letih sedla v njihove vrste. "Bili so zelo pridni, bila sem le par let starejša od njih, a nisem nikoli imela nobenih težav, zdaj se mi zdi, da bi si današnji otroci 'sposodili' eno takšno mlado neizkušeno učiteljico. Učila sem jih matematiko, takrat smo pač učili, kar je bilo treba. Imam zelo lepe spomine, še enkrat ali pa desetkrat bi ponovila. Vedno me povabijo na obletnico, ki se je z veseljem udeležim," je povedala Cvetka Zapečnik, ki pravi, da korone posebej ni občutila, saj so se lahko tukaj na deželi normalno gibali, šli na prosto.
Vsa leta ohranjajo stike
Kumerjeva ima v lepem spominu tudi drugo učiteljico, ki je bila koroška Slovenka: "Morala bi nas poučevati v nemščini, a otroci, ki nemško nismo znali niti besede, smo se ji smilili, zato nam je snov razlagala v slovenščini. Nemci so prisluškovali in jo za nekaj časa zaprli, grozili so ji tudi, ko je prišla nazaj, a je spremenila taktiko, razlagala nam je v nemščini, nato pa je šla še od klopi do klopi in vsakemu snov povedala še po slovensko."
Živeli so v pomanjkanju, poučevali pa so jih tudi nemški učitelji
Spominjajo se tudi časa kmalu po vojni, ko so od Američanov prejeli suho mleko. "Dobili smo ga v piskru, včasih je bilo zasmojeno, tudi lončke smo morali prinesti od doma. Ni bilo kruha in namazov, kot je zdaj, ko hrano tudi zavračajo," je povedala.
Sošolci vsa leta ohranjajo stike, vedo drug za drugega, zato je Kumerjeva tudi prvič dala pobudo za srečanje. "Ona je naša šefica protokola, naša Ksenija Benedetti," so jo pohvalile sošolke. "Da, nekdo mora. Prvič smo se srečali za 40., nato 50., 60., 65., 68., in zdaj 70. obletnico. Naslednjič se bomo za 80.," nam je zagotovila. V lepem spominu imajo svojo 60. obletnico, ko jim je ravnatelj ribniške osnovne šole razkazal novo šolo, ki je sicer na zunaj ostala enaka, ugotavljajo.
Kumerjeva jim skupaj s svojo pomočnico pri organizaciji in šoferko Sonjo Seitl vedno pripravi nekaj za spomin. "Ko smo se prvič srečali, sem za vsakega napisala dve kitici, pišem namreč tudi pesmi. Doma imam tako zapisanih 60 kitic. Spomnila sem se vsega, kaj je kateri ušpičil," je povedala.
Pozimi do dva metra snega
Posebno težko jim je bilo v šoli pozimi. "Nismo imeli oblačil, nismo poznali bund, plaščev. Kar smo imeli oblečenega toplega, so nam mame 'zaštrikale' iz volne. Pa ne vprašajte, kakšne so bile takrat zime, bilo je do dva metra snega. Imeli smo sošolca, ki je imel do šole dve uri. Doma je bilo šest otrok, in ko je zapadel sneg, niso mogli v šolo tudi po cel mesec. Na srečo so imeli razgledanega očeta, ki je imel doma tudi tablo in jih je lahko učil," so pripovedovali.
Kot se za dame spodobi, je pogovor hitro nanesel na pričeske in s tem spomine, kako bujne dolge lase in močne kite so tedaj vse imele. "Ni bilo ne fenov ne šamponov, glavo smo si prali z milom, nato pa smo glavo tiščali k štedilniku, da smo si jo nekako posušili. Grozno je bilo, če si dobil uši, so ti po glavi polili petrolej," se spominjajo z grozo. Čas za menjavo teme in preskok v neke druge, današnje koronske čase. "V tej koroni sem se tako zredila, ker sem samo sedela. Pazila sem se, kaj pa češ, če si enkrat toliko star. Moj vnuk mi vedno reče, babi, kaj se sekiraš," je povedala Elica Fišer iz Maribora, ki pravi, da oni, ki živijo v bloku, niso mogli na prosto. Celotna druščina se je, jasno, cepila proti covidu. "Mi bi radi še par let živeli. Ne razumem, zakaj se nekateri nočejo cepiti, s tem škodijo sebi in še drugim. Tem pravim, da ne glede na to, kaj preberejo, malo pa že morajo verjeti našim znanstvenikom, ki so se trudili."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
