Ženske, ki so žrtve domačega nasilja, se bojijo virusa in partnerja

Statistika - vsaj uradna - kaže, da se nasilje nad ženskami v času od izbruha novega koronavirusa ni bistveno povečalo. Morebiti je bolj prikrito, veliko je psihičnega nasilja - poniževanje, zmerjanje, nadzorovanje, ki ga je težje dokazati, ugotavljajo predstavniki društva Regionalna varna hiša Celje, v okviru katerega delujejo varne hiše v Celju, Velenju in Slovenj Gradcu.

November je mesec boja proti nasilju nad ženskami, zato je pomembno, da v tem času še posebej spregovorimo o nasilju, ki bi moralo vedno bolj prehajati iz problema posamezne družine v problem celotne družbe. Zato je Varna hiša Slovenj Gradec skupaj s centrom za socialno delo (CSD) Koroške v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec na ogled postavila labirint nasilja. Ljudje se lahko do konca novembra sprehodijo skozi labirint, ki omogoča vpogled v izkušnjo ženske, ki je nasilje preživela, in možne poti iz nasilnega odnosa.

​Psihično nasilje je težje dokazati

"Nasilja je zagotovo več, kot ga je bilo, čeprav uradna statistika temu ne pritrjuje. Strah pred negotovo situacijo zaradi virusa žrtve odvrača oziroma se težje odločijo za klic na pomoč," meni svetovalka za žrtve v varni hiši v Slovenj Gradcu Teja Palir Čuješ. Svoje mnenje podkrepi s primerom ene od uporabnic, ki je čakala lani do začetka poletja, da je minil prvi val epidemije, čeprav ji je bilo doma slabše, saj je bil mož zaradi epidemije še bolj vznemirjen, šele potem je poiskala pomoč CSD, ki jo je usmeril v eno od varnih hiš.

"Nasilje se v času koronakrize kaže v posebni meri. Virus je marsikje dodatno poslabšal situacijo žrtve, saj se bojijo virusa in še partnerja. Posledično je manj umikov iz škodljivega okolja. Zelo se povečuje psihično nasilje, ki ga je veliko težje prijaviti in dokazati. Ko nas žrtve pokličejo, večkrat ne vedo, kako bi povedale, kaj se jim dogaja," pove predsednica društva Regionalna varna hiša Celje Suzi Kvas. Glede psihičnega nasilja, ki pušča hude posledice na zdravju, telesu in psihičnem stanju ter lahko žrtev pripravi do marsičesa, pravi, da ga je težje zaznati. Žrtev ga večkrat zamenja z ljubeznijo, češ, da jo ima partner tako rad, da jo želi ves čas ob sebi. Da spozna, da je nadzor (ne sme tja, točno ob uri mora biti doma, poročati mora, s kom se druži, koliko denarja je zapravila ...) nekaj, kar zanjo kot osebo ni dobro, lahko traja več let.

Uporabnica ene od varnih hiš je psihično in fizično nasilje partnerja doživljala več let. Sprožilec, ki jo je spodbudil k razmišljanju, da se reši iz primeža, je bil, ko je nekdo podal anonimno prijavo. "Potem je tudi v meni dozorela odločitev za odhod, saj sem bila tako na tleh, da nisem več videla poti naprej. Hvaležna sem vsem vladnim in nevladnim organizacijam za podporo, ki jo prejemam, tako v ekonomskem kot psihosocialnem smislu. Spremenila sem se, pridobila moč, našla sam sebe in predvsem sprejela dejstvo, da lahko in zmorem živeti tudi sama," je povedala.

Nasilje je problem družbe

Vrata varnih hiš so ves čas, tudi ko je bila razglašena epidemija in omejitev gibanja, odprta 24 ur na dan. In ves čas so tudi polne. In kako intervencija poteka? Sodelavci varne hiše se z žrtvijo najprej pogovorijo po telefonu. Potem se dogovorijo za srečanje na javni lokaciji. Če se žrtev odloči za umik iz nevarnega okolja, ji predlagajo načrt, kako naj to naredi.

Kvasova pove, da največkrat pokličejo žrtve same, včasih jih o nasilju obvesti policija ali CSD. Pri tem izpostavlja, da bi bilo pomembno, da stiske prepozna tudi družba, zato jo nagovarja k reagiranju. "Če vedo ali sumijo, da se za štirimi stenami nekaj dogaja, naj to prijavijo ustrezni instituciji. Prijava je lahko tudi anonimna, če se ne želijo izpostavljati. Na ta način lahko marsikomu pomagajo in preprečijo trpljenje. Nasilje ni problem posameznika, ampak celotne družbe," poudarja Kvasova.

V varni hiši v Celju lahko nastanijo šest žensk in dvanajst otrok, v Velenju in Slovenj Gradcu pa v vsaki po štiri ženske in deset otrok. V slovenjgraški varni hiši ta čas bivajo tri ženske in trije otroci. Kot pove Palir Čuješeva, v času, odkar je prisoten koronavirus, beležijo manj klicev in daljši čas bivanja, saj so uporabnice imele težave pri reševanju stanovanjskega problema. Zato so nekaterim podaljšali možnost bivanja.

Tudi policijska statistika ne kaže, da bi bilo med korono več nasilja v družini. "Ali je to bolj prikrito med štirimi stenami, ker so bili ljudje več doma, težko rečemo," je dejal Robert Kovačič, pomočnik komandirja Policijske postaje Slovenj Gradec. Na njihovem območju so lani izrekli 18 ukrepov prepovedi približevanja, letos 15.

Da število obravnavanih zaznanih primerov nasilja v družini ostaja podobno, so pa zahtevnejši, ugotavljajo na CSD Koroška. "Lani smo obravnavali nekaj več kot 60 ukrepov prepovedi približevanja in od policije, šol, zdravstva ali posameznikov prejeli 25 obvestil o zaznavi nasilja, letos pa nekaj več kot 40 ukrepov prepovedi približevanja ter 24 obvestil o zaznavi nasilja, kar je nekoliko skrb zbujajoče, saj vemo, da so stiske prisotne. Moja opažanja gredo v smeri, da so zunanje nevarnosti, torej virus in posledice korone, večji 'sovražnik', ki ga žrtev še ne pozna tako dobro kot povzročitelja, katerega vedenje ji je znano. Žrtve imajo zelo oblikovane strategije preživetja in v primerjavi s trenutno družbeno situacijo jim partner predstavlja varnejše okolje, zato raje vztrajajo v odnosu, četudi je zanje škodljiv. Bojimo se tudi, da so imeli ljudje zato, ker je bila država zaprta, občutek, da center in druge institucije ne delujejo. Obravnava nasilja je nujna naloga in delamo ves čas. Četudi delamo od doma, se poslužujemo drugih komunikacijskih možnosti (telefon, zoom, srečanja v naravi ...)," pojasni Jovita Pogorevc Merčnik, koordinatorica za preprečevanja nasilja na CSD Koroška, kjer ne pomagajo le žrtvam, ampak tudi povzročiteljem nasilja.

Med drugim jih usmerijo v Društvo za nenasilno komunikacijo, ki tudi na Koroškem izvaja trening socialnih veščin za tiste, ki povzročajo nasilje. Predavanja v Slovenj Gradcu enkrat tedensko vodi Robert Miklavčič, obiskuje ga od pet do petnajst moških. Nasilneži lahko v program pridejo sami ali po napotilu sodišča, tožilstva in CSD. "Imamo 24 srečanj v enem letu, v tem času se naredijo nekateri premiki, ki jih je težko ocenjevati. Vsak posameznik, ki odide, je sam odgovoren za to, kaj bo z informacijami, ki jih je v programu dobil, naredil," pove Miklavčič.