Gordana Possnig
Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je napisala obramba Celjana Zvoneta Laubiča. Ta je 1. aprila 2016 okoli poldneva za avtobusnim postajališčem pred Citycentrom Celje svojo partnerico Yolando Rodriguez, državljanko Dominikanske republike, umoril na grozovit način. Laubič bo tako zaradi umora 20 let v zaporu na Dobu, potem ko je bil na celjskem prvostopenjskem sodišču obsojen na 26 let za rešetkami.
Laubič je, kot smo večkrat poročali, usodnega dne s preklopnim nožem 24-krat zabodel svojo partnerico - zapustila ga je dva meseca pred dogodkom -, zaradi česar je zaradi hudih notranjih krvavitev umrla na kraju dogodka. Družinsko tragedijo je v le nekaj metrov oddaljenem avtomobilu opazoval njun štiriletni sin. Po storjenem dejanju se je Laubič z avtom odpeljal in se na bencinski črpalki v Slovenski Bistrici predal policiji.
Laubičev zagovornik Matjaž Šaloven je v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi na vrhovno sodišče, enako kot že v pritožbi na višje sodišče uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega zakonika zaradi po njegovem neustrezne sestave senata na prvostopenjskem sodišču. Motila ga je pretežno ženska sestava senata. Ob tem je govoril o kršitvah Evropske konvencije o človekovih pravicah do poštenega sojenja. Izpostavil je tudi kršitve določb kazenskega zakonika zaradi zavrnitve dokaznega predloga po imenovanju drugega psihiatričnega izvedenca. V zahtevah je izpostavil tudi po njegovem bistvene kršitve določb kazenskega postopka, povezane s kvalificirano obliko umora. Vrhovnim sodnikom je predlagal, da spremenijo sodbo sodišča druge stopnje oziroma, podredno, zadevo vrnejo v novo odločitev sodišču prve stopnje, Višjemu sodišču v Celju.
A je vrhovno sodišče zahtevo obrambe v celoti zavrnilo in sledilo sodbi višjega sodišča, ki je kazen Laubiču znižalo za šest let. Tudi vrhovni sodniki so tako kot višji menili, da sestava prvostopenjskega senata (štiri sodnice porotnice in en sodnik porotnik) ni vplivala na odločitev sodišča. Vrhovno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog za postavitev drugega psihiatričnega izvedenca razumno zavrnilo. Strinjali so se z navedbami psihiatrične izvedenke in nato tudi sodišča, da je bila obsojenčeva sposobnost razumevanja svojega dejanja in obvladovanja zmanjšana, a ne bistveno. Glede tega, da bi morali vrhovni sodniki prekvalificirati kaznivo dejanje iz umora v uboj na mah, pa sodišče meni, da iz ugotovitev v sodbi izhaja, da se obsojenec nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da ga je oškodovanka dokončno zapustila, in da je gojil nerealne upe, da se bo vrnila k njemu in bodo spet zaživeli kot družina. Oškodovanka je bila sicer do obsojenca pasivno agresivna, vendar nič več kot to.
