Višje sodišče v Ljubljani bo 12. februarja opravilo javno sejo v primeru dr. Milka Noviča, nam je na naša poizvedovanja odgovoril direktor sodišča Janez Grden. Obravnavali bodo pritožbo na sodbo, s katero je bil aprila lani Novič oproščen umora direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika. Tožilka Blanka Žgajnar in pooblaščenec pokojnikove žene, odvetnik Miha Kunič, sta prepričana, da bi sojenje moralo biti razveljavljeno že zaradi domnevne nepristranskosti sodnika Zvjezdana Radonjića. Toda četudi bi bilo odrejeno novo, bi ga bilo skoraj nemogoče dokončati, saj primer že letos zastara. Da bi tako hitro zastaranje preprečil, je Kunič vložil pobudo za oceno ustavnosti tistega dela 91. člena kazenskega zakonika, ki to določa. Predlagal je tudi začasno zadržanje izvrševanja tega člena.
Novič je bil aprila 2017 spoznan za krivega Jamnikovega umora (zgodil se je decembra 2014) in obsojen na 25 let zapora. Jeseni 2018 je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo. Kazenski zakonik določa, da se mora v takšnem primeru novo sojenje končati v dveh letih od razveljavitve. Seji vrhovnega sodišča sta bili 11. septembra in 11. oktobra 2018, in ker so že po prvi Noviča izpustili izza rešetk, gre sklepati, da je s tem datumom začel teči dveletni zastaralni rok.
Eno leto za vsebinsko obravnavo
Pisno vrhovno sodbo so sicer stranke prejele šele novembra. Radonjić se je podvizal: novo sojenje je začel sredi decembra 2018, sodbo pa izrekel sredi aprila lani. Toda, kot zatrjuje Kunič, je imel spis pri sebi še vse do sredine decembra, šele potem je romal na višje sodišče. "Vrhovno in okrožno sodišče sta porabili deset mesecev samo za to, da so napisali sodbe, vročali zadeve... Porabili sta 41,6 odstotka zastaralnega roka za urejanje nujnih administrativnih opravil, kar pomeni, da je dveletni rok povsem neživljenjski," zatrjuje odvetnik, ki opozarja, da imajo redna sodišča na razpolago le približno leto dni za vsebinsko obravnavo. Kar je nesorazmerno z zahtevnostjo primera. Ob tem poudarja, da samo kaznivo dejanje umora (na splošno, ko ne govorimo o razveljavitvi po že izdani pravnomočni sodbi) zastara v 50 letih.
Ustavno sodišče pobude ne obravnava prednostno
Rok postavilo ravno ustavno sodišče
Pooblaščenec je predlagal, da bi se na ustavno sodišče obrnilo tudi vrhovno državno tožilstvo. Tam so nam pojasnili, da so zelo omejeni pri vložitvi zahteve za presojo ustavnosti. Lahko jo vložijo le, če je bil zakon kršen v konkretni zadevi, ki jo obravnavajo. A ne smejo nasprotovati sklepom, ki jih je v tej zadevi sprejelo sodišče, temveč morajo zatrjevati, da je predpis v neskladju z ustavo in da je to neskladje pomembno tudi za druge zadeve. Začasno zadržanje izvrševanja zakona je zato lahko le posledica hkratne vložitve zahteve za ustavno presojo.
"V nasprotju s temi pogoji obramba svoj zahtevek lahko opira na konkretno osebo, ki ima interes, da ji sodišče odpravi kršitev, ki je posegla v njene ustavne pravice, in je zato glede uporabe tega ustavnega sredstva v boljšem položaju," so navedli. "Sicer pa le nekaj primerov, v katerih ustavno sodišče zaradi uporabe izrednega pravnega sredstva zadevo vrne v novo sojenje, nakazuje, da gre v posamezni zadevi za sicer pomembno, a ne tudi za ustavno vprašanje," so zapisali. Po njihovem mnenju dolžina roka, ki je v korist posameznega obsojenca, sama po sebi ne more postati relevantno ustavno vprašanje. "Dveletni rok za zastaranje je leta 1998 postavilo prav ustavno sodišče, ki mu je zakonodajalec zgolj sledil. Pogoji za vložitev zahteve za ustavno presojo, ki bi jo vložil generalni državni tožilec, zato niso izpolnjeni, saj zahteva za ustavno presojo ne bi mogla biti uspešna," so še sporočili.
