Kar 357.200 tablet Apaurin, Helex, Xanax, Sanval, Dormicum in Lexaurin, ki vsebujejo sestavine, uvrščene na seznam prepovedanih drog, naj bi bil zagorski zdravnik Franc Grošelj med letoma 2012 in 2014 neupravičeno predpisal štirinajstim svojim pacientom. Danes 77-letni že upokojeni zdravnik naj bi bil v splošni ambulanti Vitasan izdajal bele in zelene recepte za ta zdravila, med drugim bolnikom, ki so bili vključeni v program odvajanja od drog in ki bi jim jih lahko predpisoval le zdravnik iz programa.
V obtožnici, ki jo je danes predstavila tožilka Jasmina Vesel, piše, da jim je predpisal preveč spornih zdravil in v predolgem obdobju, odmerki so bili nejasni, pisal jim jih je tudi po več vrst hkrati in s tem ogrožal njihovo zdravje. Trije od teh pacientov so se prav tako znašli na zatožni klopi ljubljanskega sodišča, in sicer zato, ker naj bi bili ta zdravila preprodajali. Rosana Medija Cukjati naj bi bila s pomočjo Grošljevih belih in zelenih receptov neupravičeno prišla do 18.660 tablet, nekaj jih je imela zase, nekaj jih je domnevno prodala. Njen sin Jernej Cukjati je zase ali za prodajo pridobil 21.230 tablet, tablete naj bi bil preprodajal tudi Mersad Smajlović (Grošelj naj bi mu jih bil predpisal 12.740), a ga včeraj na sodišče zaradi zdravstvenih težav ni bilo.
Vpliv napada z nožem
Franc Grošelj je že na predobravnavnem naroku izjavil, da ni storil nič nezakonitega. Kot je dejal, so bili pacienti odvisniki (ki potrebujejo večje odmerke od običajnih, tudi desetkratne) in z njegovim načinom zdravljenja bi lahko preprečili večino deliktov v družbi. Njegov zagovornik Igor Grošelj je imel včeraj zoper obtožnico kar nekaj ugovorov pravne narave. Po njegovem mnenju to, kar prvoobtoženemu očita tožilstvo, sploh ni kaznivo dejanje, saj zdravila niso droge. Grošelj naj bi bil tudi ravnal v opravičljivi pravni zmoti (tudi če zdravila spadajo med droge, on tega ni vedel, tudi ne, da jih ne bi bil smel predpisovati), dejanski zmoti (ni se zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, oziroma je zmotno mislil, da so okoliščine zakonite) in opravičljivi skrajni sili. Slednje pomeni, da je kot izkušen zdravnik presodil, da bi bila, če zdravil ne bi dobili, zaradi odtegnitvenega sindroma nevarnost zanje in okolico večja, kot če bi jih.
Zagovornik Grošelj je sodnici Ireni Škulj Gradišar predal še nekaj pisnih dokazov, za katere bi rad, da postanejo del sodnega spisa. Na primer podrobnejše podatke o napadu na obtoženega Grošlja, ki je po besedah slednjega tudi vplival na njegovo ravnanje s pacienti in predpisovanje tablet. Leta 1978 ga je namreč v zdravstvenem domu psihiatrični bolnik napadel z nožem. Hudo poškodovani zdravnik je stekel na ulico, a ga je pacient lovil tudi tam. Skupno ga je zabodel kar 25-krat. Prav tako je odvetnik opozoril na časopisno poročilo sodbe Ivanu Radanu, v katerem je bila zapisana izjava sodnika, da v zakonodaji ni natančno določeno, koliko zdravil lahko predpišejo zdravniki.
Zaupni podatki iz kartotek
Odvetnik Grošelj je sodnici predlagal tudi izključitev javnosti iz obravnave, s čimer sta se strinjala preostala zagovornika Marko in Saša Ravnik. Grošelj je navedel, da ima zdravnik poleg krajšega splošnega zagovora, ki govori o njegovi življenjski poti, pripravljen še 127 strani dolg pisni zagovor, v katerem bo govoril o podatkih iz zdravstvenih kartotek posameznih pacientov. Torej o njihovih boleznih in tudi hujših duševnih težavah, zelo osebnih in zaupnih podatkih, katerih razkritje bi jim lahko povzročilo veliko škodo. Sodnica je odvrnila, da o izključitvi ne more kar tako odločiti in da mora zagovor prej prebrati. Zato je najprej nameravala poslušati zagovor soobtoženih, a ker je Medija Cukjatijeva ugovarjala, da bo prav tako govorila o osebnih zdravstvenih težavah, si je premislila. Obravnavo je prekinila, prebrala bo Grošljev zagovor in prihodnjič, 23. maja, odločila, kako naprej.
