"Prepričan sem, da se da zelo veliko stvari spremeniti, a ne tako hitro, kot bi si vsi želeli in kot sem tudi sam na začetku pričakoval. Ko smo začeli mandat, smo napovedali reforme, ki bodo trajale dva mandata. To ni bila floskula, te reforme dejansko tudi izvajamo. Ker pa smo na začetku večino reform začeli sočasno, nam je res tu in tam zmanjkalo moči. Pojavila so se ozka grla, včasih je to bil parlament, včasih vlada, včasih so to strokovne službe. Sam sem na začetku z izkušnjami iz gospodarstva menil, da bomo lahko z udarnimi napovedmi dvignili ne le pričakovanja, temveč tudi povečali motivacijo, da bomo nato cilje večinoma dosegli, a se nam ta taktika ni izšla. Zato smo jo obrnili. Sedaj reforme delamo po korakih, in ta pristop se kaže za pravilnega. /.../
Vsi pričakujemo spremembe na bolje, a se hitro pokaže, da vsaka sprememba ni nujno dobra za vse, saj lahko na kratek rok denar le prerazporejamo. In takrat, ko izvajamo spremembe, ko prerazporejamo družbeno bogastvo, to za nekatere družbene skupine, večinoma tiste premožnejše, ne pomeni nujno nekaj kratkoročno boljšega. Poleg tega se ljudje že po inerciji bojimo dejanskih sprememb, čeprav jih zahtevamo. Ta pojav je izrazit v delovanju državne uprave. Državni uradniki so načeloma lahko sicer kot individuumi naklonjeni spremembam, ko pa pride do konkretnih odločitev, v sistemu zaveje neki kolektivni duh, ki dokazuje vsakemu, ki bi želel spremembo izpeljati, da sprememba ni mogoča. Mi smo navkljub inerciji sistema, z velikansko željo po boljšem številne velike spremembe uresničili."