Petra Vidali
Monografija Gledališče Möderndorfer, ki sta jo izdala Slovenski gledališki inštitut in Forum Ljubljana, je unikum v slovenskem gledališkem založništvu. Najprej po obsegu, saj sta to dve knjigi velikega formata, težki kar enajst kilogramov. Na 1216 straneh se avtor Vinko Möderndorfer posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih režijskega ustvarjanja, od svoje prve režije leta 1980 v Eksperimentalnem gledališču Glej do krstne uprizoritve opere Samorog leta 2021. Njegov režijski opus je torej absolutno samozadostno življenjsko delo. Ampak ob tem je Vinko Möderndorfer še pisatelj, pesnik, dramatik, filmski režiser, esejist ...
Zapisi Vinka Möderndorferja v monografiji so raznovrstni - od razmišljanj o značilnostih in odrskih zakonitostih posameznega žanra ali zvrsti gledališča, razčlemb posameznih dram, zabeležk o rojevanju in razvoju gledališč, do zelo osebno obarvanih krokijev o soustvarjalcih (igralcih, dramatikih, skladateljih, kostumografih in scenografih, dramaturgih, umetniških vodjih, fotografih …) ter do spominov in utrinkov z vaj in gledaliških anekdot. Z Vinkom Möderndorferjem se je v petek popoldan, pred slavnostnim odprtjem Borštnikovega srečanja s predstavo Vihar italijanskega režiserja Alessandra Serre, pogovarjal avtor spremne besede in režiserjev gledališki sodelavec skozi vsa štiri desetletja dr. Blaž Lukan. Avtorjeve zapise spremlja blizu 1500 enot slikovnega gradiva. Po pogovoru je bila v medetaži gledališča otvoritev razstave, ki ponuja 47 fotografij - predstav iz opusa. Razstava, ki sta jo pripravila Möderndorfer in kustosinja Slovenskega gledališkega inštituta Tea Rogelj, je zamišljena kot potujoča razstava, SNG Maribor je njena prva postaja. Pot pa bo dolga. Vinko Möderndorfer je namreč režiral v večini slovenskih gledališč, se pravi v vseh institucionalnih plus na eksperimentalnih in drugih odrih. Zato bo del razstave variabilen, da bodo lahko gledalci videli fotografije predstav, ki so jih morda videli v isti hiši.
"Po vsej verjetnosti te monografije ne bi bilo, če ne bi bilo izvrstnih gledaliških fotografov. Že v zgodnjih osemdesetih letih, pa tudi kasneje, se mi je zdelo, da bi bilo fino videti gledališče skozi občutljivo fotografovo oko. Da je gledališka fotografija lahko samostojna umetnost. Tudi danes imamo kar nekaj odličnih fotografov umetnikov, ki se zelo resno ukvarjajo z gledališko fotografijo. Zato sem si najprej želel pričujočo knjigo sestaviti zgolj s kratkimi zapisi o uprizoritvah, glavnino pa bi predstavljale fotografije. Od gledališke predstave namreč ostanejo samo fotografije in pa vtisi, ki jih gledalci odnesejo s sabo. Vse drugo se po zadnji predstavi spremeni v prah pozabe," je o(b) monografiji in razstavi med drugim povedal režiser. In res, ogled razstave je potrdil, da fotografije niso samo edine trajne priče predstav, temveč da nam pomagajo tudi obuditi že pozabljeno atmosfero predstave in občutja ob njej.
In čeprav je režiser tisti, ki si je predstavo zamislil in tudi izbral zasedbo, Möderndorfer poudarja, da ne njegovih predstav ne monografije in razstave ne bi bilo brez igralk in igralcev. Kakršnokoli že je ali bo gledališče, vedno bo živelo zaradi žive prezence.
