80 let Brede Smolnikar

Včeraj je dopolnila osemdesetico. Pisateljica Breda Smolnikar je med vsemi pisatelji pri nas pretrpela najhujšo sodno farso in vso represivnost tukajšnjega pravosodnega sistema. Zarezal je v krhko tkivo njene literature in jo skoraj spravil ob vse. Nihče pri nas ni tako boleče preizkušal meje med fiktivnim in realnim, med literarno umetnino in napadom na čast in dobro ime neke resnične osebe ali oseb kot ona. Z grenkobo me je pred leti opozorila, da mora pri nas pisatelj živeti vsaj devetdeset let, da se zavedajo njegove človeško-literarne veličine.

Leta 1999 je bila žrtev najbolj grozljive anateme, ki je zadela kdaj kakšnega tukajšnjega literata. Obtožili so jo zaradi knjige Ko se tam gori olistajo breze, pripovedke o izseljenski usodi junakinje Rosine v prvi polovici 20. stoletja. Tožila jo je peterica ostarelih sester (ena je kasneje od procesa odstopila), ki so v junakinji prepoznale svojo mater. Zahtevale so javno opravičilo z astronomskimi milijonskimi kaznimi, če se ne opraviči, umik knjige iz prodaje ali pa za vsak dan nadaljnje prodaje ali razširjanja knjige plačilo 50 tisoč tolarjev za vsak najden izvod knjige. To je bil primer kakor iz Kafkovega Procesa, obsodba pa, po rigoroznosti sodeč, nevredna modernega demokratičnega sodišča. Proces je bil zaprt za javnost. Pisateljski kolegi so se pozno javno ovedli. Poskrbeti za brezpogojno samozaplembo lastnega dela, kar je bila zahteva, je bil absurd brez primere.

Po sodni prepovedi knjige se je odločila za izdajo CD-kompleta na vekov veke prepovedane knjige. Po tem je izdala še cenzurirano verzijo pripovedke, nato verziji z zapisi za javnost zaprtega sojenja, pa še angleško verzijo. In seveda "prestrašeno verzijo", šifrirano, zakodirano KkkO ssse ttttam ggggori oooolistajo bbbbreze. Uporna je in strašno vztrajna, kot Rozina v Brezah. Leta 2014 je iz Evrope prišla sodba, da jo je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu oprostilo. Za slovensko javnost je ob evropski osvoboditvi napisala javno pismo: "Slovenski kulturni javnosti sporočam, da je po petnajstih letih na Evropskem sodišču za človekove pravice zdaj tudi v evropskem prostoru osvobojena, utrjena pot svobodnega in mirnega ustvarjanja. Zdaj se moja knjiga lahko svobodno čita in prevaja po celi Evropi."

Rodila se je pred drugo svetovno vojno slovenskim staršem v črnogorskem Hercegnovem. Z devetimi leti se je preselila v Depalo vas. Tisto vas, zaznamovano z afero, v kateri sta bili udeleženi tajna policija in obveščevalna sekcija brigade Moris. Leta 2000 je protestno sežigala svoje Zlate depuške pripovedke v Depali vasi pred domačini. Vas jim je, kot je dejala, slovenska politika umazala. Protestirala ni samo zoper slovensko sodišče, ki je obsodilo njeno pisanje, ampak to je bil tudi gnev zaradi packarije vohuna - po naključju z istim imenom kot pisateljičino -, ki je vzel, kot pravi, nedolžnost neki vasi, ki nikoli ni imela nič z nobeno politiko; na obrobju Ljubljane je od pamtiveka živela svoje malo umirjeno vaško življenje.

Študirala je na oddelku za tekstilno tehnologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Med študijem je obešala plašče v Slovenski filharmoniji. Srečevala se je davna šestdeseta leta preteklega stoletja z literarnimi velikani, kot so bili Edvard Kocbek, Josip Vidmar, Ivan Mrak. Po diplomi se je zaposlila v tekstilni tovarni Universale, v sevniški Jutranjki in mengeški Tovarni filca, pozneje je kot zasebnica prevzela čistilni servis, kemično čistilnico in pražarno kave.

Za prvo knjigo Otročki, življenje teče dalje je prejela Levstikovo nagrado. Njena knjiga Balada o divjem mleku je bila problematizirana v osemdesetih, nekatere knjižnice je niso hotele, ker so se nekaterim zdeli nekateri pasusi preveč religiozni. Menda je moral posredovati tedanji predsednik DSP Tone Pavček. Nikoli ni bila ob pravem času na pravem mestu, pravi. Potem je prišlo še več drugih nagrad (nekatere je vrnila). V osemdesetih si je z Balado o divjem mleku in ciklom knjig o Stobu prislužila kazen, formalno sicer pogojno, jo je pa kazen zadela pri obrtniškem poslu. Knjigo Najbolj zlata depuška pripovedka o ihanski ruralki je zaklenila. Ob robu knjige je v platnice naredila dve luknjici, čeznju speljala črn trakec, ga zavozlala in še spela s svinčeno plombico. Ob rob je napisala z jezikom, ki ga sodišče obvlada do perfektnosti: "Ne otpiraj! Proces je zaprd za javnost!"

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je leta 2016, ob pisateljičini 75-letnici, pripravila pregledno razstavo in simpozij o njenem književnem delu. Skoraj vse svoje knjige, ki so izhajale od leta 1963 do leta 2016, je izdala v samozaložbi in v njih opisala raznolike usode in zgodbe ljudi z domžalsko-kamniško-mengeškega polja od dobe stare Avstrije prek dveh svetovnih vojn s travmatičnimi ranami naše polpretekle zgodovine vse do osamosvojitve Slovenije in po njej.

Nekoč je nekaterim šel v nos celo njen psevdonim Gospa. No, danes so vsaj te dovoljene.