Melita Forstnerič Hajnšek
Bila je ena najžlahtnejših igralk v plejadi s Trstom povezanih dobitnic Borštnikovega prstana – od Elvire Kralj, Mire Sardoč do Mirande Zaharija. Prvakinja mariborske Drame SNG, dobitnica Borštnikovega prstana 2009, nagrade Prešernovega sklada, Sterijeve nagrade publike, Glazerjeve nagrade in listine je nastopila v mnogih vrhunskih vlogah v svojem teatrskem veku na odrih Celja, Maribora in Trsta. Igralski kolegi so ji pogosto rekli, da je kot "mačka, ki v vseh vlogah pade na noge".
Je rojena Tržačanka. 24. aprila 1942 je prišla na svet kot Maria Chiuderi, kot so poitalijančili priimek. Ljubkovalno Minu so ji nadele sošolke pri štirinajstih. Očeta so ji kot talca ustrelili na Opčinah pred koncem vojne. Sv. Jakob, kjer sta z mamo živeli, so bombardirali. Zatekli sta se k noni na Kras. K sebi jo je vzela mamina sestra v učiteljsko družino. Selili so se, ker so strica premeščali; prva šola Minu je bila blizu Črnomlja. Kot drugošolko jo je mama spet vzela k sebi v Sežano. V gimnazijo je niso pustili, a tudi po koprski ekonomski je šla lahko na sprejemne na akademijo.
V mladosti je hodila v glasbeno šolo, k baletu, lutkam, telovadit k Partizanu, vse to se je naložilo v njej za kasneje, za oder in mnoge sijajne, prvaške vloge. Najprej je bila članica SLG Celje, kamor jo je povabil Bruno Hartman, nato dobri dve desetletji v mariborski Drami. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je odigrala nekaj opaznih vlog v SSG Trst. Leta 1994 je s štirimi igralskimi kolegi iz Trsta ustanovila gledališko skupino Popotni komedijanti in z njimi gostovala med zamejskimi Slovenci.
Z akademije se je s hvaležnostjo spominjala Pina Mlakarja, ki ji je nekoč rekel: ''Kjudrova, iz vas še nekaj bo. Vi boste prišli še v zgodovino slovenskega gledališča, samo če ne boste tako svojeglavi in trmasti." Po diplomi so jo vabili v ljubljansko Dramo, a je šla v Celje. Ostane sedem sezon, nato jo Branko Gombač povabi v Maribor. Tu ostane s šestletno prekinitvijo, v času Tomaža Pandurja, do upokojitve. Jessica v Sartrovih Umazanih rokah, Veronika v Župančičevi Veroniki Deseniški, Olga v Treh sestrah, Nežka v Matičku, Lepa Vida v Šeligovi istoimenski drami ... Na sezono je igrala devet vlog v devetih različnih predstavah. Tudi komedijantskega, kabarejskega daru je v njej na pretek - spomnimo se je iz Brechtovega Erotičnega kabareta ali Fleurs de Marie ...
Leto 1979 je bilo eno najuspešnejših zanjo: bila je resnično zvezda Borštnikovega srečanja s Šeligovo Lepo Vido v režiji Francija Križaja. Dobila je Borštnikovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in Sterijevo nagrado publike. Nagrajena je bila še za Markizo de Marteuil v Hamptonovih Nevarnih razmerjih, za Vido v Vojakih zgodovine Borisa A. Novaka in Marijo v drami Help Vinka Möderndorferja.
Skozi čas je dala skozi sindikalistične boje v teatru, kruto konkurenčnost med prvaki in tistimi, ki nosijo pladnje, raznimi poetikami.
''Vse spremembe sem preživela in sem še vedno. Kot kraški brin sem. Veste, kakim burjam kljubuje, kako globoko je ukoreninjen. Igralec je čudno bitje in kot je rekel - menda - pokojni Štih: 'Teater potrebuje igralce, ki nosijo repertoar, in igralce, ki nosijo pladnje.' Kako sem ostala cela? Še vedno sem zaljubljena v gledališče, v proces, od strani, v zaodrje, še vedno me kolegi lahko spravijo v jok v poltemi, ko slišiš bitje srca, koncentracija, transformacija igralcev. Teater me je v življenju reševal," je v intervjuju ob prejetju Borštnikovega prstana pred trinajstimi leti povedala Minu Kjuder, tudi spoštovana mentorica mladih igralcev v dramski šoli SNG Maribor in Mladinskega kulturnega centra Maribor, Vilija Ravnjaka.
