Danes praznuje 85. rojstni dan. Velja za prvega pesnika na Tržaškem, med dvema velikima prozaistoma Borisom Pahorjem in Alojzom Rebulo. Na njegov današnji jubilej so se prvi spomnili pri Mladinski knjigi in mu izdali zbirko njegovih ljubezenskih in prijateljskih pesmi, z naslovom iz ene od pesmi, Božaj veter. Knjiga je izšla v zbirki Sončnica, v njej pa je zbranih 39 pomladno razposajenih, hudomušnih pesmi. "Usoda pesmi te zbirke je vezana še na moje gledališko obdobje, ko nisem imel časa, da bi jih zbrusil. Pred dobrim letom so stopile predme prašne in očitajoče, urednica Irena Matko Lukan pa me je spodbudila, naj jih dopolnim. Toliko sem jih ujčkal, da bi jih sam težko razvrstil po starosti, a zadnja rojena daje celoti naslov," je zbirki na pot dejal pesnik, dramatik in prevajalec.
Nepozabno je bilo zame srečanje z njim in ženo pred tremi leti, na njegovem Kontovelu. Obisk v njegovi in ženini hiši nad Trstom je posebno doživetje. Hiša v skali je čarobna, v kuhinji so kapniki in skalna zareza, vhod nekam globoko v kraško jamo. O resničnem lastovičjem gnezdu v spalnici je na pobudo Alojza Rebule napisal subtilno knjižico Dnevnik o lastovičjem gnezdu pred šestimi leti.
Današnji jubilant je bil rojen leta 1936 v Križu pri Trstu, maturiral je na tržaški gimnaziji s slovenskim učnim jezikom, leta 1962 pa diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Sprva je bil novinar na RTV Ljubljana, potem dramaturg v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, urednik pri Založništvu tržaškega tiska, od leta 1978 in do upokojitve pa ravnatelj in umetniški vodja SSG v Trstu. Bil je tudi urednik tržaške revije Dan. Izdal je več pesniških zbirk, prva, Morje brez obale, je izšla leta 1963. Za otroke in mladino piše pesmi ter radijske in gledališke igre. Objavlja tudi besedila za popevke, gledališke songe ter prevaja leposlovje iz italijanskega in španskega jezika. Ob njegovi 80-letnici je pri Mladinski knjigi izšla njegova avtobiografska pripoved Mornar na kozi, o otroštvu v rodnem Križu. Spomine na svoje ljubljansko obdobje pa je strnil v knjigi Na zmajevih krilih, ki je izšla 2017. Za ustvarjalno delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Kajuhovo nagrado, nagrado Vstajenje, zlatnik poezije, častno listino IBBY 2011, Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus pa Levstikovo za življenjsko delo, red za zasluge za prispevek h gledališkemu življenju na Tržaškem in ustvarjalni opus.
"Z zadovoljstvom ugotavljam, da sem začel sredi petdesetih let orati na samotni, odročni, zapuščeni njivi, kjer so si sicer nekateri posamezniki izkrčili svoje vrtove in vrtičke, a je bil pogled na celoto kaj malo razveseljiv. Počasi pa se nas je nabralo oračev in sejalcev, plugi so zarezali globoke brazde, semena so vzkalila in zdaj iz te svoje perspektive globoko v notranjost zaplulega galeba gledam in vidim: široko se je razpotegnila njiva slovenske mladinske književnosti, bogato rojeva. Nekje vmes, pa čeprav nič več kot samo drobcen mak med klasjem, je nekaj mojega," takole mi je v intervjuju predstavil svoje pesniške začetke in vse, kar je sledilo.
Pri svojem literarnem delu se je dobro počutil marsikje. Tudi njegove službe so s tem povezane. Na Privškovo željo je napisal prvi tekst za popevko Kadar pride dež, za mlado Alenko Pinterič. Tudi Maček v žaklju od Belih vran in Ura brez kazalcev Nina Robiča sta njegovi. "Vsa moja poezija je v primerjavi s temi popevkami minimalno ovrednotena. Kar v bistvu žal(ost)i. Sledila je še prva nagrada Slovenske popevke s Tatjano Gros Zato sem noro te ljubila," se z veseljem spominja.
Čestitke gospodu Košuti in da poišče še kakšne prašne pesniške zaloge in jim doda nove.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
