Animateka: Čas za žensko zgodovino

Trenutek bi bil težko bolj idealen – v letu, ko so režiserke na področju igranega filma prvič v zgodovini pobrale praktično vse najpomembnejše nagrade, so organizatorji Animateke posebno pozornost namenili pogosto spregledani ženski zgodovini animiranega filma. Osemintrideset kratkih filmov v štirih podsekcijah tako sestavlja program, imenovan Njena zgodba (HerStory), pod katerega sta se podpisala kuratorja Olga Bobrowska in Michał Bobrowski. Predstavljani filmi vključujejo sila raznovrstne zgodbe z vseh koncev sveta, predstavljene v raznolikih animacijskih tehnikah, obenem pa zaobjemajo zelo široko časovno obdobje. Najstarejši film tako sega v leto 1952, na drugi strani pa jih je več nastalo tudi v preteklem in tem letu.

Igor Prassel, programski direktor festivala Animateka, je na predstavitvi programa Njena zgodba v Stari elektrarni v Ljubljani izpostavil, kakšen izziv je sestavljati sekcijo, ki vključuje filme iz tako različnih časovnih obdobij. "Zgodovinsko retrospektivo je mnogo težje delati, najprej zaradi avtorskih pravic, pa tudi zaradi predvajanja s filmskega traku. Nekateri izmed predstavljenih filmov so že skorajda veljali za izgubljene, saj niso bili nikoli digitalizirani. Imeli smo srečo, da nam je uspelo vse to spraviti skupaj, in vesel sem, da lahko v Kinoteki še vedno predvajamo tovrstne filme s 16- in 35-milimetrskega traku."

Vseeno pa je sekcija Njena zgodba terjala obilo načrtovanja in tudi časa, da jo lahko danes gledamo v tej obliki. Kuratorka Olga Bobrowska, sicer direktorica mariborskega festivala StopTrik, je Prasslu idejo predstavila že pred tremi leti. Le da je prvotna zamisel bila, da bi program sestavljali izključno filmi, posneti s tehniko stop animacije. "Ko se na ta način osredotočiš na samo eno tehniko, moraš odpisati veliko filmov, ki so morda še bolj opogumljajoči in angažirani, a so posneti v drugih tehnikah. Epidemija covida-19 nam je dala več časa za raziskave in tako smo na koncu prišli do retrospektive, ki je razdeljena na štiri dele."

Podsekcije se imenujejo Moram spregovoriti, Moram (po)ustvariti, Moram biti realna in Moram opraviti raziskavo. Takšna razvejanost je bila nujna, da sta kuratorja izpostavila večplastnost naslovnega koncepta. "HerStory je koncept, ki ga najdemo tako v literarnih kot v filmskih študijah, služi pa temu, da izpostavlja žensko vlogo v umetniškem ustvarjanju." je pojasnila Bobrowska. "Ta razprava je sicer lahko omejena na pogovor o režiserkah, a to še zdaleč ni vse. Gre tudi za montažerke, koloristke, asistentke režije in tako naprej. Ko pogledaš v zgodovino, odkriješ, da je bila oseba, zapisana kot asistentka režije, v resnici pogosto kar sorežiserka ali celo glavna režiserka. Lep dokaz tega je na primer delo animatorke Evelyn Lambart, ki se je v zgodovino vpisala kot asistentka Normana McLarena, a danes vemo, da je imela mnogo pomembnejšo vlogo."

Filmi programa se tako tematsko kot slogovno že na prvi pogled izkažejo za izredno raznolike. Izstopajoče mesto zavzema 15-minutni animirani dokumentarec A HerStory of Women Filmmakers (2009–2019) avtorice Kelly Gallagher, ki nas v slogu vizualnega kolaža popelje skozi celotno zgodovino spregledanih in uveljavljenih filmskih režiserk, vse od pionirke nemega filma Alice Guy-Blaché pa do današnjih slovitih imen, kakršna je Sofia Coppola. Večino preostalega programa sestavljajo krajši, največkrat eksperimentalni in družbeno angažirani filmi. Kanadska avtorica Ann Marie Fleming v desetminutnem filmu You Take Care Now (1989) razmišlja o tem, kako sta posilstvo in huda prometna nesreča zaznamovali telo mlade ženske. V šestminutnem Strawberry Candy (2020) kitajska animatorka Nianze Li na neprijeten, a hkrati vendarle prikupen način spregovori o temi pedofilije. Mnogokrat nagrajeni kratki film Abeo (2018) Brende Lopez pretresljivo uprizori travmatične izkušnje migrantk na poti v ZDA. Spet drugje pa šestminutni Yellow Fever obravnava pogosto šibko samopodobo afriških žensk, ki svoja telesa ukrajajo po diktatih globalnih lepotnih trendov.

"Vsi ti filmi so izvrstni in zelo dobro funkcionirajo v polju animacije, ampak glavni namen programa je ta, da se začnemo pogovarjati o tem, kako lahko feministična prizadevanja vzpostavimo s pomočjo animiranega filma," je opise filmov pospremila Bobrowska. "Pogoj še zdaleč ni bil, da bi morali biti ti filmi dovršeni in izpiljeni. Ravno nasprotno, marsikateri je zelo grob in nedovršen, a prav takšni filmi lahko še toliko močneje posredujejo feministično sporočilo."

Kljub zgodovinski naravnanosti sekcije Njena zgodba pa imajo nekateri izdelki prav zdaj izredno pomembno aktivistično vlogo v svojih državah. Tak je denimo film #upor_poljakinj (2020), ki ga je lani v samo dveh dneh ustvarilo 49 animatork s filmske akademije v Lodžu, pri čemer je vsaka izmed njih prispevala nekaj sekund filma. "Razlog za tako hitro dokončanje filma je bil ta, da so ga začele ustvarjati 22. oktobra 2020, ko so poljske oblasti uradno prepovedale splav. Film je bil izraz jeze in strahu, ki ga je takrat čutilo veliko ljudi na Poljskem. Od tedaj je minilo eno leto in zdaj že imamo odmevne primere žensk, ki so v bolnišnici umrle, ker se zdravniki zavrnili možnost splava. Živimo v državi, v kateri ženske umirajo, ker nimajo zagotovljenih osnovnih človekovih pravic, in lahko smo blagoslovljeni, da imamo te animatorke, ki na tak način reagirajo na aktualne dogodke," je zaključila Bobrowska, ki tudi sama prihaja iz Poljske. Kot je poudarila na predstavitvi programa Njena zgodba, so prav takšni filmi kot #upor_poljakinj primer projektov, ki ne posegajo samo v aktualni trenutek, temveč tudi v prihodnost. Iste animatorke so se namreč v minulih dneh podobnega podviga lotile na temo še vedno nerazrešene begunske krize na poljsko-beloruski meji.

Letošnji festival Animateka se bo s podelitvijo nagrad in projekcijo nagrajenih filmov zaključil prihajajoči vikend, večje število vključenih filmov pa je letos na voljo za ogled preko spleta.