Za melodijo in takt letošnjega festivala lahko vzamemo dve deli odličnih slovenskih animatorjev. Prvo je kratki film Lea Černica Vojna besed ali spoštljiva tišina?, v katerem deček iz sivine vsesplošne vojne besed (jasne alegorije dnevnopolitične besedne kloake) najde vstop v spoštljivo tišino pisane človeške topline in ustvarjalnosti, ki eksplodirata na sivem platnu vsakdana. Drugo je karnevalska celostna podoba festivala izpod prstov letošnjega rezidenčnega umetnika Andreja Štularja, ki nas ob spremljavi trubačev kusturičevsko popelje na nepozabno potovanje po fantazijskem življenju vsakodnevnih predmetov in pisanih kolažev, s pomočjo medijev animacije, slikarstva in lutkarstva pretvorjenih v živa bitja, prevozna sredstva in vijugaste poti. Še do srede, 9. decembra, si lahko na festivalski spletni strani privoščite to noro ogromno dozo radosti v raziskovanju življenja in njegovih umetniških interpretacij, tukaj pa ponujamo le enega izmed mnogih možnih kažipotov po tej divji pustolovščini …
Še do srede si lahko na festivalski spletni strani privoščite to dozo radosti v raziskovanju življenja
Izmuzljiva sreča majhnih radosti
Nujna postojanka je vsaj z enim ali dvema sklopoma vsekakor vsako leto izvrstni glavni tekmovalni program, ki poleg zgoraj omenjene Černičeve animacije ponuja kopico majhnih mojstrovin iz vzhodne in srednje Evrope. Osrednja žirija - v eminentni mednarodni postavi: Andrej Štular, Olga Bobrowska, Paola Bristot, Dalibor Barić in Kamila Dohnalova - je za zmagovalko izbrala Povprečno srečo (Average Happiness) švicarske animatorke Maje Gehrig. Kako prikladno v teh turobnih dneh je za svoj predmet vzela izmuzljivo človeško srečo, za medij pa neskončne tabele gospodarskih, demografskih, osebnostnih in družbenih kazalcev, ki se ob odlični glasbeni spremljavi prelivajo v oživljene grafe, lebdeče statistične kolače in potujoče krivulje. Za čase, v katerih nam prav statistike in njihove interpretacije bolj kot kdajkoli krojijo vsakdan in mogoče celo usodo, vsekakor dobrodošel in osvežujoč mojstrski odklop od suhoparnosti. Da je k tej nevsakdanji norišnici kakopak še bolj kot doslej treba pristopiti z vsakodnevnimi majhnimi radostmi, torej na neki način dnevniško, priča zmagovalec po izboru občinstva: Blatni dnevnik srbskega animatorja Vuka Palibrka.
Strah pred brezglavostjo
Da je pri tem z lahkoto mogoče izgubiti glavo, pa jasno pokažeta zmagovalca v sekciji Mladih talentov in Slonovega tekmovalnega programa, ki sta ju izbrali mednarodna študentska in otroška žirija. Čudovito dvoumen naslov Ahead (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot glava ali spredaj) animatorke Ale Nunu Leszynske nam z neverjetno mehkobo in toplino prikaže težavnost medčloveških odnosov, kjer glava in telo nista vedno usklajena in na mestu, kar zdaj, zaprti v svoje domove in nekateri celo izolirani od svojih najbližjih, čutimo še močneje kot po navadi. Brez glave je mogoče ostati tudi, če si vanjo pripravljen vsrkati vse znanje, ki ga vanjo navidezno sipljejo šola in starši. Da ta strah vsekakor obstaja pri najmlajših žirantih letošnjega festivala, starih od sedem do dvanajst let, ki so v teh tednih obsojeni na brezkončne, brezosebne spletne sestanke z učitelji namesto živega stika s svojimi vrstniki, jasno pokaže zavezništvo z zmagovalnim filmom otroškega programa Matilda in rezervna glava Litovca Ignasa Meilunasa. Nam s takšnim izborom obe mladi žiriji in oba mlada ustvarjalca kaj sporočajo? Mogoče jim ne bi bilo napak večkrat podrobneje prisluhniti …
Neznosna lahkost animiranega bivanja
Zaradi zahtevnosti in dolgotrajnosti produkcije je v neodvisnem animiranem svetu vsak celovečerec na neki način praznik - spomnimo, da se v Sloveniji doslej še vedno lahko pohvalimo zgolj z enim, Socializacijo bika -, če pa se jih v letni beri najde kar sedem tako visoke kakovosti kot na letošnji Animateki, pa je to nekaj res posebnega. Popeljejo nas v tako različne domišljijske, pretekle, sedanje in prihodnje svetove, da se ob tem kar vsiljuje parafraza na Kunderovo neznosno lahkost "animiranega" bivanja. V enem večeru se tako lahko znajdete skupaj s kultnim poljskim dopisnikom Ryszardom Kapuscinskim sredi angolskega boja za neodvisnost in številnih političnih intrig, težkih preizkušenj, človeških tragedij in slavljenja novinarske svobode, ki vse to prenese na papir - v filmu, posnetem po protagonistovi knjigi Še en dan življenja. Dve uri kasneje pa že na sojenju Nelsonu Mandeli in članom Afriškega nacionalnega kongresa v filmu Država proti Mandeli in soobtoženim, sestavljenem iz dejanskih zvočnih posnetkov s sodišča, upodobljenih v dih jemajočih animacijah s kredo, pričevanj še živečih akterk in akterjev, na primer Mandelove žene Winnie, in arhivskih posnetkov navdihujočega boja zatirane temnopolte večine proti zatiralski manjšini belih kolonialistov. Trojček izjemnih družbenokritičnih, čas, prostor in medij preskakujočih mojstrovin dopolnjuje animirani dokumentarec Ničelna toleranca (Zero Impunity), ki prikazuje grozovit svet spolnega nasilja, sistematično uporabljenega kot sredstvo v vojni za poniževanje številnih ljudi - predvsem žensk - različnih generacij po vsem svetu, ki se zaradi dvoličnosti organizacij in politikov še naprej nekaznovano izvaja ne le v tako imenovanem tretjem svetu, ampak tudi sredi tako imenovane zahodne civilizacije.
Poleg nujnega kritičnega pogleda na iztirjen svet, ki nas obkroža, program ponuja tudi prepotreben oddih od neprestane napetosti, tudi tukaj pa nagovarja različne potrebe, okuse in domišljije. Estonski Stari mlekar nas na primer popelje na odbito cestno epopejo, noro zabavno parodijo kratkih stikov med podeželskim in meščanskim, odraslim in otroškim, domišljijskim in resničnim svetom. Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa hrvaškega animatorja in člana letošnje osrednje žirije Daliborja Barića ponuja popolnoma drugačno smer: psihedelično, sanjsko, intelektualno in eksperimentalno odisejo v človekovo notranjost, njegov odnos do medijev filma, animacije in teorije, njegovo doživljanje neoprijemljive resnice in neizbežen čut za upor proti lastnim in družbenim anomalijam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
