Harmonično delovanje baletnega ansambla, opernih solistov, zbora in orkestra Opere in baleta SNG Maribor je še enkrat ponudilo občinstvu kvaliteten umetniški dogodek s predstavami baletov Svatba in Posvetitev pomladi skladatelja Igorja Stravinskega v koreografiji Edwarda Cluga ter pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča. Premiera Posvetitve pomladi je bila leta 2012 in je bila obnovljena po desetih letih ter skupaj s premiero Svatbe izvedena 8. aprila 2022.
Tisto, kar tokratno gledališko produkcijo odlikuje, je, da se v času, ko nas pretresajo svetovne pandemije, ekonomski zlomi, vojne in srhljive napovedi, umetnost kaže izhod iz začaranega kroga. Igor Stravinski zagotovo sodi v krog umetnikov, ki so s svojimi stvaritvami spremenili način dojemanja sveta, njegova glasba se aktivno vključuje v družbene in kulturne spremembe naše dobe. Prepletenost zvoka in giba v pričujočih predstavah je tako močna in skorajda nedeljiva, da predstavlja svojevrsten problem govoriti o posamičnem v objemu te splošnosti, ki je odsevala bistvo človekovega bivanja.
Svatba - ruski koreografski prizori s petjem in glasbo, je bila prvič izvedena leta 1913 v koreografiji Bronislave Nižinski. Libreto je Stravinski napisal na osnovi ljudskih svatovskih besedil in je ohranil avtentičnost tradicionalnih lokalnih navad, kjer se razkrivajo globinske in arhaične plasti ruske folklore. Koreograf Edward Clug je plesalce Svatbe postavil v ospredje prizorišča, omejenega z dvema kulisama v obliki kvadra, ki sta delno zakrivala orkester, soliste in zbor, ki so bili pozicionirani v globini odra. Na ta način je bil dosežen učinek potovanja glasbe oziroma zvoka iz daljave, globine, lahko bi tudi simbolično rekli – iz preteklosti. Clugovi plesalci, Nevesta (Monja Obrul), Ženin (Tomas Darai), Nevestina mama (Tijuana Križman Hudernik), Ženinov oče (Sergiu Moga), Lažna nevesta (Sytze Jan Luske) so skupaj z drugimi protagonisti predstave pripovedovali zgodbo o ritualih in navadah ob porokah. Videli smo potek dogodkov z naslovom Kita, Na ženinovi domačiji, Nevestino slovo in Poročna gostija. Ponavljajoči se gibi, prostorsko prepletanje skupin vaščanov, gibalni poudarki, ki so izhajali iz partiture, so ustvarjali vtis, da dogajanje na odru živi svoje življenje in se ne ozira na prisotne gledalce v avditoriju. Porajal se je vtis, da so plesalci samo sredstvo v koreografovih iskanjih za pozabljenim časom in da nimajo svoje interpretacije lika, ki ga upodabljajo. Toda poglobljeno opazovanje dogajanja nam pove, da je njihova navidezna odtujenost omogočala gledalcem, da premostijo časovno obdobje tisočih let in se znajdejo v poganski kulturi ruskih staroselcev, kjer so odnosi v gibanju še neizbrušeni, v določenih trenutkih groteskni in prepolni ritualnih ponavljanj. Scena, ki jo je oblikoval Marko Japelj, z že omenjenima kulisama, je imela tudi funkcionalni namen, saj se je z njunimi premiki spreminjal tudi stvarni in duhovni svet s svojimi značilnostmi. Kostumi Lea Kulaša so opravili svojo nalogo brez pretenzije, da bi pritegnili pozornost gledalcev: pustili so odprt prostor za sporočila, ki so prihajala od glasbe in teles plesalcev. Enako nalogo je izpolnil tudi oblikovalec luči Tomaž Premzl, s svetlobo je poudarjal tisto, kar sta koreograf in skladatelj želela sporočiti v svojem jeziku.
Operni solisti Andreja Zakonjšek Krt (sopran), Dada Kladenik (alt), Tim Ribič (tenor) in Janko Volčanšek (bas), zbor in simfonični orkester z vrhunsko glasbeno interpretacijo so zahtevno glasbo približali tudi tistemu delu poslušalcev, ki se bolj poredko srečujejo z glasbenimi deli Igorja Stravinskega. Dirigent Simon Krečič je iz partiture poudaril prav tiste instrumente in glasove, ki so značilni za posamična odrskega dogajanja, in s tem ohranil celovitost sporočila.
V nasprotju s Svatbo, ki jo lahko gledamo z zornega kota "nekoč je bilo", Posvetitev pomladi – Prizori iz poganske Rusije v dveh delih pretrese gledalca v vsej svoji razsežnosti in globini, ki ga zmore umetniško delo. Clugu je uspelo glasbeno strukturo in prvotni libreto, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega oziroma poganskega časa v Rusiji, vplesti v svoj prepoznavni koreografski slog, kar je delo obogatilo z drugo dimenzijo. Koreografija je na začetku prikazovala slike iz vsakdana vaške skupnosti, ki so se kazale v urejenih formacijah in kontroliranih gibih. Z naraščanjem intenzitete glasbe je dogajanje na odru dobivalo zlovešč pridih.
Z naraščanjem intenzitete glasbe je dogajanje na odru dobivalo zlovešč pridih
Koreografske linije so se trgale, posameznik se je zgubljal v prostoru in v krčih poskušal v sebi zadušiti zlo, ki vodi k žrtvovanju device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu. Kostumi Lea Kulaša so komaj pokrivali telesa plesalcev, saj je bil namen izpostaviti vsako mišico, ki se sprošča in krči v poteku krutega obreda, v katerem sodelujejo vsi brez izjeme. Scenograf Marko Japelj je pustil prazen prostor, v katerega so se v trenutku dramaturške kulminacije odločanja, katera devica bo žrtvovana, iz višin spustili slapovi vode, ki je prekrila ves oder. S prikazom drsajočih plesalk v sedečem položaju, ki si jih moški med sabo izmenjujejo, pošiljajo v prostor in spet vračajo, je Clug stopnjeval negotovost odločanja o izboru žrtve. Prizor žrtvovanja sta ansambel in solistka Evgenije Koškina, ki je upodobila Izbrano, plesno in dramsko izbrusila do meja skrajnega perfekcionizma. Z intenzivnim gibanjem in vidnim doživljanjem glasbe in libreta so plesalci ustvarili jedro umetniškega sporočila Posvetitve pomladi, ki ga lahko upodobimo z besedo resnica. V trenutku, ko je žrtev bila izbrana in je v imenu vseh prevzela vso odgovornost bivanja, je skupnost postala neobčutljiva in pomirjena glede svojega obstanka.
Simfonični orkester pod vodstvom Simona Krečiča je tudi v izvedbi Posvetitve pomladi omogočil publiki, da doživi glasbo Igorja Stravinskega na nivoju, ki ga premorejo samo kvalitetni orkestri.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
