Samopoškodovanje. Delinkvenca. Alkoholizem. Ločitev. Depresija. Strahovi. Stiske v odraščanju in odrasli dobi. To so teme, ki so tri dni nagovarjale mlade in njihove mentorje na 55. Festivalu Borštnikovo srečanje v sklopu Mlado gledališče. Ta je že tretjo leto zapored posvečen razvoju novih občinstev in vzpostavlja prostor za prožne in inovativne gledališke prakse. Letos so ponovno ponudili na ogled popolnoma različne žanre, tehnike, metode, da mladi vidijo, kako se jih lahko nagovarja v plesnem, vizualnem, tudi intimnem jeziku. Ponovno so na festivalu dokazali, da je potreba po teh vsebinah in programih v našem okolju velika, temeljno vodilo pa je, da vsebine izvajajo z veliko odgovornosti do mladih, njihovih pedagogov in gledaliških ustvarjalcev.
Programska struktura, pravi Mojca Redjko, vodja tega sklopa, sledi v začetku zasnovanemu izhodišču: predstave, pogovori plus strokovni spremljevalni dogodki. Predstave so kakovostne, letos jih povezuje osrednja tema Na robu kadra, ki izpostavlja vprašanja, s katerimi se sicer ne ukvarjamo veliko ali nam niso ljuba, ali bi jih odrinili, ali pa o njih zelo malo vemo. Predstave same po sebi seveda ne delijo nikakršnih nasvetov, so pa vse problemske, kar pomeni, da odpirajo vprašanja ali drugače sprožajo dialoge po ogledu. "Ravno zato smo se odločili, da večino programa usmerjamo k tistim, ki z mladimi delajo. Imamo še nekaj skupin mladih, predvsem učencev zadnjega izobraževalnega obdobja, ob njih pa študente s filozofske fakultete, smeri pedagogika, sociologija, psihologija. Torej tiste, ki se v okviru svojega študijskega programa dotikajo tem, ki jih razgrinjajo predstave. Vsa sodelovanja usmerjamo na način, da dosegamo ciljno občinstvo, kjer se najbolj multiplicirajo učinki, zato se mi zdi v letošnjem letu zelo pomembno sodelovanje s filozofsko fakulteto," razloži Redjkova.
Začeli so v ponedeljek z ogledom kratkega igranega filma Delčki režiserja Árona Horvátha Botke o dečkih, ki morata prehitro odrasti. Film govori o družinski problematiki, ločenih starših, alkoholizmu, zanemarjanju otrok. Režiser in scenarist je po filmu v debati izpostavil stvari, ki nas zaznamujejo kot otroke in za katere niti ne vemo, da jih nosimo s seboj. Kot odrasli pozabimo, kaj nam je v otroštvu povzročalo stisko. Ta spomin na stisko je lahko tudi vodilo pri odgovornem pedagoškem delu, izpostavlja Mojca Redjko. Izjemno presunljiva, polna težkih tem, ki se jih dotika, je tudi predstava Rumena luna (Gledališki laboratorij Lutkovnega gledališča Ljubljana v sodelovanju z Vzgojnim zavodom Planina, koprodukcija Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana). V debati po predstavi je denimo eden mlajših igralcev Maks Mihajlovič govoril o principu, kako se je lotil predstave; ko je bral roman, je 13-letni sestri predstavljal nekatere težke teme in zato je naknadno tudi razumel, kako na odru postavljajo določene kadre, da bi mladi razumeli nekaj, kar jim je tuje ali zelo boleče. V tem sklopu so mladi videli še Viktorijo 2.0 v GT22, ki nam kaže lažne ideale, zaradi katerih prihaja do velikih stisk, zato se je tudi debata po tej predstavi dotikala odraščanja. V Lutkovnem gledališču Maribor smo v prenosu v živo videli norveško predstavo Bratje in sestre, ki izhaja iz resničnih zgodb mladih; na lastni koži so se soočali s težavami, povezanimi z duševnim zdravjem, ali so bili vpleteni v tovrstne težave svojih bližnjih. Norvežanom ni uspelo v Slovenijo (in kljub odličnim filmskim posnetkom gledališke predstave se ogled po spletu na more primerjati z izkušnjo v živo), so pa prišli Ukrajinci s predstavo Jesen na Plutonu. Gre za dokumentarni gledališki projekt, ki je potekal leto dni v domu za ostarele. Je aktualna predstava glede na situacije pri nas (covid, stanje v domu ostarelih ...), ne govori pa o starosti, ampak bolj o življenju skozi perspektivo, ko si na koncu svoje poti.
Program Mladega gledališča so zaokrožili z glasbenogledališkim performansom Muzikofilija: Zgodbe o glasbi in možganih, ki osvetljuje neverjetno moč glasbe in umetnosti za razvoj možganov.