Čas, potrpežljivost in kak mlad biser

Ste še relativno sveži na univerzi v Bukarešti. Vstopate v tretje šolsko leto. Leta 2018 ste praznovali 40-letnico lektorata slovenščine v Bukarešti. Začelo se je torej v težkih časih za Romunijo. Najbrž ste izmenjali dragocene izkušnje s svojimi predhodnicami in predhodniki? Kako se je skozi čas razvijala slovenščina na bukareški univerzi?
"Lektorat je bil ustanovljen s prihodom učitelja Petra Pala leta 1979, vendar je vztrajal le eno leto. Prva dolgoletna lektorica je bila potem od leta 1984 Vida Rus, ki sem jo s težavo našla nekje v Rimu in jo povabila tudi na obletnico. Z nami je delila dragocene spomine na svoj čas v Bukarešti; med drugim nam je povedala tudi, kako je gverilsko pripravljala ekskurzijo, urejala potne liste za svoje študente, kako so se natlačili v sposojen kombi in upali, da jih bodo spustili čez vse meje do Slovenije in seveda nazaj. Vsem kasnejšim lektorjem nam je gotovo lažje, saj smo prišli po negotovih časih krutega režima Ceauşescuja.
Kar se tiče slovenistike, se je seveda tudi ogromno spremenilo. Z današnjimi sporazumi so stvari bolje urejene, takrat so pač orali ledino. Slovenščina je dolgo imela zgolj status neobveznega izbirnega oziroma fakultativnega predmeta, v letu 2012/2013 pa so jo kot tretji oziroma C-jezik prvič ponudili v nabor petih jezikov, med katerimi izbirajo študenti na prvostopenjskem bolonjskem študiju prevajalstva. Od leta 2017/2018 je slovenščina v tem naboru vsako leto in je torej med obveznimi izbirnimi lektorati v okviru drugih diplomskih študijev; na smeri Traducatori (Prevajalstvo) in na podiplomskem študiju Studii Culturale Balcanice (Balkanske študije).
Štiridesetletnica je bila poseben mejnik in razlog za praznovanje opravljenega dela, ponudila pa je tudi dobrodošel pogled v prihodnost. Zame osebno je predstavljala zelo pomemben dogodek, saj sem morala preprosto takoj splavati, s projektom sem se začela ukvarjati zelo kmalu po prihodu na lektorat. Ta način učenja, ko si vržen v situacijo in se moraš znajti, mi zelo ustreza."

Prehitevati se ne da

Slovenščina ima v Bukarešti na univerzi status fakultativnega oziroma neobveznega izbirnega predmeta (kot tretji jezik) na filoloških smereh osnovnih študijev (in obveznega izbirnega za prevajalce in na podiplomskem študiju), kar pomeni učenje jezika, kulture in civilizacije v okviru štirih semestrov po dve uri tedensko. Kakšno pa je zanimanje, kako kotira slovenščina med drugimi slovanskimi jeziki?
"Zanimanje je vsaj za prevajalce vsako leto malo odvisno tudi od tega, kateri jeziki so v naboru poleg slovenščine. Letos, ko so bili na voljo tudi katalonščina, francoščina in portugalščina, je slovenščina potegnila kratko, saj prevajalci za tretji jezik načeloma vzamejo tistega, ki jim je bližji in se jim zdi lažji. Če bi bili v naboru samo slovanski jeziki, bi iz tega naslova gotovo dobili več študentov. Uspeh merim bolj po tistih, ki se vpišejo na fakultativno smer, saj oni želijo prav slovenščino in je njihova motivacija seveda precej večja. Letos sem s številko izredno zadovoljna, od tridesetih študentov jih je letos kar štirinajst fakultativnih; poleg novih kot svoj uspeh štejem predvsem tiste, ki z mano ostajajo po opravljenih štirih semestrih in torej niso slovenščine zgolj odkljukali, ker jo morajo, ampak res želijo nadaljevati.
Drugi slovanski jeziki so sicer močneje zastopani, imajo svoje študijske smeri, kar slovenščino, upam, še čaka. To tematiko smo resneje načeli tudi ob 40-letnici, vendar sta potrebna čas in potrpežljivost, tu se prehitevati ne da."

Pozitivni eskapizem

Kar veliko tudi sodobnih slovenskih avtorjev imamo danes že v romunščini - Jančarja, Pahorja, tudi Vojnovića ...
"Res je in za to se lahko zahvalimo Pauli Braga Šimenc, v Sloveniji živeči Romunki, prevajalki, ki se loteva teh zahtevnih prevodov. Vojnovićevi Čefurji pa so bili lani novembra izdani kot prvi leposlovni prevod Aline Irimia. Tudi že prej omenjena Eva Catrinescu je prispevala ogromno prevodov, med drugim na področju otroške in mladinske literature ter gledališča."
Vaša diplomska naloga je bila povezana z gledališčem: raziskali ste odrske uprizoritve treh romanov: Alamut, Filio ni doma in Balerina, balerina. Zakaj odločitev za teater in literaturo?
"Zelo težko bi svoje zanimanje osredotočila zgolj na eno področje, vendar se gledališče zelo približa idealnemu, saj združuje več meni ljubih stvari. Študirala sem sicer enopredmetno slovenistiko, ampak je danes gotovo ne bi še enkrat izbrala same. Z današnjimi izkušnjami in obžalovanji bi gotovo študirala vsaj še dramaturgijo ali pa, če bi organizacijsko lahko, še kostumografijo. Izjemno sem hvaležna svoji mentorici Alojziji Zupan Sosič, ki je za nas po ogledanih gledaliških predstavah v okviru diplomskega seminarja organizirala še pogovore z ustvarjalci, in svet se je zame takrat na široko odprl. Iz tega razloga tudi zelo cenim odpiranja gledališč navzven, da je gledalcem omogočen pogled v drobovje predstav. Ne znam točno ubesediti, zakaj teater in literatura, eden od razlogov je gotovo pozitivni eskapizem; v teh svetovih so možnosti neskončne in moja glava se v oblakih dobro počuti."
Sodelovali ste tudi kot dramaturginja in kostumografka pri Projektu Spinoza - Spinozova leča Muzeuma Barbare Novakovič Kolenc. Torej vaša polja zanimanja so raznorodna? Tudi s posebnim pletenjem se menda ukvarjate?
"To je bil en tak čudovit splet okoliščin. Z Barbaro sva se spoznali v moji galeriji volne Niti Niti, k meni je prišla po nasvet glede pletenja. Še preden sem namreč diplomirala, sem prevzela trgovinico na obrežju Ljubljanice. Pletenje je še ena od mojih velikih ljubezni in večkrat sem ga uspela združiti z gledališčem, tudi ko sem pletla kostum za otroško predstavo v Mini Teatru Na Noetovi barki ob osmih.
Z Barbaro sva veliko klepetali ob kavah in pletenju na Bregu in v meni je videla potencial, za kar sem ji zelo hvaležna. Povabila me je k sodelovanju pri projektu in po sili razmer sem bila poleg prvotne dramaturginje na koncu še kostumografinja, pa sodelovala sem pri montaži videa, naredila sem precej elementov scene idr. Čeprav je bilo dela ogromno, denarja pa na neodvisni sceni tudi ni veliko, sem se v gledališko ustvarjanje samo še bolj zaljubila."
Ponekod je kritično
S slovenistikami po svetu je ponekod kar kritično, denimo na Dunaju. Slovenistika je tam kar ogrožena zaradi dominantne vloge drugih slovanskih jezikov.
"Na nekaterih lektoratih je stanje res kar kritično, na Dunaju je, vsaj kolikor smo lahko razumeli na konferenci iz predavanja Elizabete Jenko, problem politična volja. Predstavljam si, da se politiki premalo zavedajo pomembnosti vezi, z Dunajem imata slovenščina in slovenistika res dolgo razmerje, močnejše že vsaj od Miklošiča dalje, če ne prej. Prav vsak lektorat ima svojo zgodbo in leta, ko so stvari krasne, in leta, ko so odnosi šibkejši in se kakšen lektorat tudi zapre. Ob tem pa se mi zdi pomembno, da se odpirajo vedno novi lektorati, nekateri od novejših so na primer v Tokiu, Banjaluki, na Reki idr."