Dobra umetnost je dobra naložba

Številni kralji in cesarji ter premožni bankirji in veliki trgovci so bili znani tudi kot zbiralci umetnin. Morda je res šlo le za izkazovanje moči in bogastva, pa vendar so Ludvik XIV., Katarina Medičejska, Katarina Velika ali Elizabeta I. prav s kopičenjem umetnin pomembno prispevali k razvoju umetnosti. Ko so pred leti umetnine začeli kupovati še sodobni milijarderji, je trg vzcvetel. Če ti v povprečju porabijo le pol odstotka svojega imetja za umetnine, je to kar pet milijonov evrov na vsako milijardo, ki jo imajo. Za številne premožne Indijce, Kitajce, Ruse, tudi poslovneže z Bližnjega vzhoda, je naložba v kulturo lahko celo pridobitna, saj umetnine ne izgubljajo vrednosti.

Tudi slovenski premožni podjetniki imajo čut za kulturo in razvit okus za umetnost. Razvpiti Igor Lah ima menda največjo zbirko Zorana Mušiča, Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, je bil zbiratelj že kot gimnazijec, Jože Mermal, predsednik upravnega odbora družbe BTC, že več let podpira uveljavljene in obetavne mlade umetnike. Ni pa veliko podjetij, ki bi vlagala v umetnost. Nekateri za premajhno zaupanje v slovenski umetniški trg krivijo pomanjkanje transparentnosti in strokovnosti na trgu, drugi so naivno zaupali napačnim prodajalcem, ki so izkoristili njihovo nepoznavanje umetnosti. Le redki so tisti, ki še verjamejo, da so umetnine lahko dolgoročna naložba, unikatna osebna ali poslovna darila, dragocena dediščina novim generacijam.

Višja vrednost od najboljših delnic

Da je treba kulturo zbirateljstva v Sloveniji in močno prisotnost (sodobne) umetnosti v javnosti šele zgraditi, so opozorili že na lanskem prvem Art for Sale, dvodnevnem dogodku, ki ga je v sodelovanju s Centrom za kreativnost pripravila Umetnostna galerija Maribor. Morda še največ podatkov o slovenskih umetninah na enem mestu boste našli v Galeriji in dražbeni hiši SLOART, ki povezuje številne avtorje, zbiratelje, galerije, muzeje, pa tudi izobraževalne ustanove in druge institucije s kupci, zbiratelji in ljubitelji umetnosti. Z inovativnimi pristopi želijo približati likovno umetnost raznolikemu ciljnemu občinstvu, strankam ponuditi celovite storitve in v Sloveniji vzpostavi urejen, veliko bolj transparenten umetniški trg. 

Ena od vodilnih galerij na slovenskem likovnem trgu, Galerija Hest, je s svojim delovanjem začela leta 1989 v Mariboru, od leta 1993 ima svojo podružnico tudi v Ljubljani. Danes je to galerija, ki se lahko pohvali z dolgoletnimi izkušnjami, strokovnim kadrom in širokim spektrom najrazličnejših umetniških del. Ima svoje zvesto občinstvo, privabi pa tudi marsikaterega mimoidočega. »Galerijo smo spet odprli 4. maja in dobri poznavalci in ljubitelji umetnosti so nas obiskali takoj po odprtju,« pove Emil Šarkanj, lastnik galerij Hest, ki bedi nad kakovostjo in raznolikostjo likovnih del v ponudbi. »Prodaja je zdaj podobna kot pred epidemijo, le maske so za nekatere zelo moteče.« V prodaji imajo izbrana likovna dela, od uveljavljenih avtorjev srednje in starejše generacije do mladih in najmlajših avtorjev. »Veliko del, ki nam jih ponudijo, zavrnemo, saj želimo ohraniti ugled. Ponujamo samo dobra in vrhunska likovna dela,« pojasni lastnik galerij. Najcenejša dela so po 15 evrov, uokvirjeno grafiko lahko kupite za 25 evrov, dela sodobnih avtorjev pa se gibljejo med 200 do 2000 evri.

»Najbolj iskane so umetnine sodobnih avtorjev in tudi dela slovenskih klasikov, ki so zanimiva kot finančna naložba.« Vendar, tako Šarkanj, vrednost ne bi smela biti glavni razlog za nakup. »Najpomembneje je, da ti je umetnina všeč in da uživaš ob pogledu nanjo. Šele potem je pomembno, da je nakup finančno realen in da umetnina vsaj ohrani svojo vrednost.”

Negotovost      

Že vse od leta 1982 kot razstavno-prodajna galerija sodobnega likovnega ustvarjanja deluje tudi Galerija Equrna, prva zasebna galerija v nekdanji SFRJ. V skoraj 40 letih si je pridobila krog občinstva, svoje zveste obiskovalce in kupce, ki redno obiskujejo razstave, spremljajo program in druge dogodke v galeriji. »Po enem mesecu ponovnega odprtja pa je videti, da nas bo koronavirus pretresel bolj, kot smo sprva mislili, in da bo trajalo mnogo dlje, da si opomoremo in se spet vrnemo v nekdanje 'normalno' življenje,« pove Arne Brejc, direktor galerije in režiser. »Očitno sta nelagodje in negotovost, ki jo občutimo vsakič, ko vstopimo v prostor, kjer nas na vhodu čakajo opozorila o nošenju mask in razkuževanju, v nas pustila določen strah. Obisk galerije se je precej zmanjšal, kar je velika škoda, saj imamo trenutno izjemno zanimivo skupinsko razstavo Zeleni rez, ki si jo je vredno ogledati, razstavljene so tudi slike, ki so pokazane prvič.«

Skupinska razstava, katere kuratorja sta Arne in Tomaž Brejc, skuša narediti rez skozi sodobno slovensko likovno umetnost. Ta rez je zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Sicer pa galerija že od ustanovitve živi od prodaje likovnih del. »Spremljamo, sledimo in soustvarjamo sodobne likovne trende, neprestano se trudimo privabiti, izobraziti in navdušiti čim več ljudi, da bi se likovno ustvarjanje lahko nadaljevalo,« pojasni direktor galerije Equrna. Meni, da Slovenci še nikoli nismo bili tako premožni in hkrati umetniška dela nikoli tako dostopna. »Ne dosegajo tako vrtoglavih razmerij, kot recimo Jakopičev Slepec, za vrednost katerega bi si lahko takrat kupil stanovanje v Ljubljani. Sedanja kriza na trgu je prej odraz nekega psihološkega stanja kot resnični razlog za odlašanje z nakupom umetnin.«

Dobra umetnost ni popularna umetnost

Po Brejčevo živimo v času, kjer se zakoni potrošnje na vseh področjih merijo in prilagajajo okusu povprečnega gledalca, temu primerno so podobne oblike avtomobili in oblačila na trgu, celo televizijski programi so si podobni. »Prekletstvo globalne potrošnje in zadovoljevanje povprečnega okusa je med (nad) nami in nam prikrito narekuje življenja. In ena od rešitev je morda umetnost, ki je ne smemo enačiti s popularno umetnostjo, ki sledi okusu množice oziroma povprečnega potrošnika. Dobra umetnost ni generična, ampak unikatna, vsako pravo avtorsko delo je eno in edino. Umetnost je v svojem bistvu fluidna, ne prenese statičnosti in okostenelosti ter ponavljanja neprestano istih vzorcev in zato stalno išče nove načine izraza, se izumlja ter se živo odziva na čas in prostor, v katerem obstaja.« Ker je umetnost tako spreminjajoča, zahteva od gledalca določeno stopnjo angažiranosti, sledenja in izobraževanja, dobršno mero odprtega duha, radovednosti in poguma. To so lastnosti pravih zbirateljev in ljubiteljev umetnin. »Najboljše umetnine so nepopolne, tako kot ljudje, in prav to jih dela neskončno zanimive. Kakovost je lahko pri razumevanju umetnosti zelo arbitrarnega in izmuzljivega pomena. Razumemo jo kot razmerje med likovno občutljivostjo in talentom za likovno izražanje, občutkom za sodobnost, za duh časa, svežino in izvirnostjo, avtorsko poetiko, samosvojostjo, družbeno angažiranostjo in sposobnostjo avtorja, da bo zdržal na dolgi rok. Drugi pomemben kriterij pri izbiri del za galerijo je bolj osebne narave. Če me dela umetnika ob poplavi podob in vsega že videnega še vedno presenetijo, verjamem, da bodo presenetile še koga.«

Ko se kupec zaljubi v umetnino

Tudi v Equrni opažajo, da ljudje večinoma kupujejo umetnine iz ljubezni in osebnega zanimanja. »Zame je vedno znova neverjeten občutek videti, kako se umetnina in gledalec zagledata, ujameta, sinhronizirata, kako se med njima vzpostavi nevidna sorodna vez. Tudi če se kupec še ne zaveda, kaj se je tisti trenutek zgodilo, in potem še eno uro pregledujeva druge umetnine, vem, da se bo na koncu vrnil k tisti, ki ga je očarala na prvi pogled.« Brejc verjame, da se sliko kupuje z občutkom, ki mu je treba zaupati. »Ob soočenju z umetniškim delom spoznavamo, določamo tudi sebe in svoj odnos do lepega, do sveta, do težav in užitkov. Dober galerist je lahko v tem procesu prevodnik, ki odpre vrata likovnega sveta in sliko poveže z gledalcem.« Galerist je prepričan, da je pri nas trg z umetninami premajhen, hkrati pa je ponudba umetnin večja od povpraševanja, zato se ne moremo enačiti z investicijami v umetnost, kakršne so drugod po svetu.