Filmska generacija, ki jo je utrdila kriza

Ljubljanski Kinodvor je pretekli ponedeljek spominjal na obletnico "filmske mature", saj se je med črno-belimi fotografskimi portreti zbrala zvedava kopica predstavnikov iste generacije, obujala spomine in si izmenjavala filmske anekdote. Čeprav vsi ne prihajamo iz istih srednjih šol ali fakultet, se poznamo in si delimo zelo podobne izkušnje, pri čemer nas močno povezuje film, ki smo ga vse življenje vsrkavali prek televizijskih in računalniških zaslonov, videokaset in kinematografskih platen. To nas je očitno tako zaznamovalo, da smo postali "filmska generacija", eden najbolj plodnih letnikov v zgodovini slovenskega filma. Nekateri – med njimi tudi snemalec, montažer in direktor fotografije Domen Ožbot – so si drznili celo reči "zlata generacija"; to ob številnih nagradah in prepoznavnih imenih niti ni pretirana oznaka.

Prestopili stare okvire filma

"To je dolgo raslo v meni. Snemal sem filme in sproti ugotavljal, kdo so moji vrstniki. V nekem trenutku me je prešinilo, da je to res osupljiva generacija. Vsi smo že zdaj ustvarili res dobre stvari in marsikdo govori, da je to novi val slovenskega filma. Poleg tega mi je z vrstniki vedno tudi fajn delati," je motivacijo za svojo prvo samostojno fotografsko razstavo na ponedeljkovi otvoritvi pojasnil avtor Darko Herič. Osebno vesne za filmsko fotografijo sicer še ni prejel, je pa posnel že štiri zmagovite filme: najboljši celovečerec predlanskega leta Ne bom več luzerka v režiji vrstnice Urše Menart, najboljši dokumentarec predlanskega leta Koliko se ljubiš? in dva najboljša kratka filma, Dober tek, življenje! in Nad mestom se dani.
Nikoli do zdaj se ni toliko družil s svojimi vrstniki kot v zadnjih dveh mesecih, ko jih je fotografiral na njihovih domovih in z vsemi popil čaj, pravi. "Povezuje nas, da smo vsi stopili iz starih okvirov filma in začeli ustvarjati nekaj svežega – svojega." Modele je prosil, da se za fotografiranje oblečejo, kot bi se oblekli za premiero svojega filma, fotografije pa bo podaril muzejskemu oddelku Slovenske kinoteke. Zato se je odločil za "klasični črno-beli slog fotografije, ki je bolj trajnega značaja in lahko ostane kot časovna kapsula nekega obdobja. Ko jih bomo gledali čez 20, 30 let, si bomo lahko rekli: vau, kako smo bili hudi!" Ko mu je med pogovorom roko stisnil leto dni mlajši filmski sodelavec, je priznal: "Ko to vidim, mi je res žal, da se nisem rodil nekaj mesecev prej. Bravo, Darko!"

Zazrti v svetlo prihodnost

"Zaradi Darka in njegove razstave je letnik 1985 postal nekaj posebnega," je začel Domen Ožbot, ki se ne strinja z oznako, da smo "izgubljena generacija". Kot nekdanji študent novinarstva na Fakulteti za družbene vede poleg filmskih kolegov s spoštovanjem gleda, bere in posluša tudi svoje nekdanje sošolke in sošolce, ki delajo v novinarstvu. "Življenje smo že okusili. Mladi smo še, a dovolj zreli, da smo lahko del takšne razstave." Na svojem portretu zre skozi okno, obsijan s soncem. "Zrem v svetlo prihodnost – kot veliko mojih vrstnikov. Nekaj smo že ustvarili, a veliko je še pred nami. Ko smo začeli delati, je bila res huda kriza, in ker smo to preživeli, smo pripravljeni na marsikaj."

Izjemen igralski letnik v znamenju Maribora

"To je tudi generacija igralk in igralcev, ki so naredili premik v načinu dojemanja filma. Vzeli so ga kot svoj medij, v katerem se počutijo domače, in vsi so zaradi tega že ustvarili zelo dobre vloge," je sklenila. In res je ta letnik ob režijskih presežkih še posebej v znamenju igralcev in igralk, nosi pa tudi močan mariborski pečat, saj so leta 1985 rojeni Maruša Majer, Nina Ivanišin, Uroš Kaurin, Jurij Drevenšek in Nika Rozman, ki je sicer Ljubljančanka, a je nekdanja članica igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Maribor. "Film je medij naše generacije. Zrasli smo s televizijo, filmi, videokasetami in MTV-jem," je premik pojasnil Drevenšek.
"Leta 1985 so bili planeti očitno prav postavljeni. Po koncu fakultet so nam sicer zaprli številna vrata, a smo dokazali, da smo zelo trdovratni," je nadaljeval. Veseli ga, da smo kot generacija vedno bolj povezani, da redno in dobro sodelujemo, "ker ene stvari niso izgubljene v prevodu". Pri tem je hitro vskočila Nika Rozman: "Mogoče nas povezuje ravno tranzicija, saj smo bili vzgojeni v enem sistemu in zato v drugega vstopili nekoliko zmedeni. Še deset let nazaj smo bili razkropljeni vsak na svojem koncu, a počasi ustvarjamo trdno zavezništvo. Ugotavljamo, da smo generacija, ki mora končno prevzeti vajeti v svoje roke, in vedno bolj se zavedamo svoje moči."