Kinematografija Bosne in Hercegovine je že vse od konca vojne v 90-ih letih ostala v začaranem krogu reflektiranja nezaceljenih vojnih ran in težkih razmer v nacionalno razdeljeni državi. Mednarodno uspešni filmi s tega področja so še danes variacije na eno in isto temo, kar svetu jasno sporoča, da se pod navideznim mirom močno poznajo globoke posledice nekdanjih konfliktov. Letošnja nominacija filma Quo Vadis, Aida za oskarja za najboljši mednarodni film dokazuje, da nelaskave družbene razmere tamkajšnjim filmarjem zagotavljajo neizčrpen vir navdiha, ki niti približno ne kaže, da bi se utegnil v kratkem izčrpati.
Zaradi skupne zgodovine in geografske bližine so že od razpada skupne države pogosta tudi koprodukcijska sodelovanja med Slovenijo in BiH. Eden izmed plodov tovrstnih sodelovanj je te dni na ogled v spletni ponudbi Art kino mreže Slovenije. Podjetje Monoo je namreč leta 2017 na javnem razpisu Filmskega centra prejelo sredstva za manjšinski delež pri filmu Sin režiserke Ines Tanović. Ta se zdaj v končni obliki dejansko ponaša z vidnim slovenskim kadrovskim prispevkom, omenimo zgolj vlogo Mitje Lična kot direktorja fotografije, ki je s svojim prekaljenim očesom še enkrat več pomagal ustvariti vabljivo vizualno kuliso filma.
Škoda je le, da je film Sin kot celota vse prej kot izdelek na nivoju najboljših filmov bosansko-hercegovske kinematografije. Pripoved se vrti okoli 18-letnega Armana (Dino Bajrović), ki se tik pred maturo nenehno zapleta v konflikte, kar prinaša nemalo težav tako njegovi družini kot njegovim lastnim obetom za prihodnost. Življenje v današnjem Sarajevu je tudi tu prikazano kot brezizhodno: mladi postopajo po ulicah in iščejo priložnost za adrenalinske prestopke, kar pogosto vključuje rekreativno uporabo orožja in mamil.
Film na ta način hkrati posega v področje družinske in socialne drame. A pristop, ki ga režiserka uporabi pri vizualni plati filma, prej kaže znake neke razdvojenosti, kot pa da bi šlo za suvereno poseganje v oba žanrska teritorija. Čeprav je namreč v ospredju protagonist, ki po svojih značilnost terja naturalističen pristop, se Tanovićeva iz prizora v prizor osredotoča na vizualne kompozicije v ozadju. To ima visoko ceno, saj zaradi bolj distančnega, brezčutnega postavljanja kamere (in popolne odsotnosti glasbe) nikoli ne vzpostavi tistega prepotrebnega sočutja z likom. Namesto tega se režiserka nenehno trudi, da bi pokazala kakšno sarajevsko znamenitost, zaradi česar ta razdvojenost med turistično promocijo in treznim portretom mladostniške brezizhodnosti deluje povsem zmedeno. Na koncu se začne Tanovićeva preko prikazovanja nasilja zanašati na ceneno vzbujanje čustev pri gledalcih, a to se bolj zdi kot zadnja rešilna bilka, s katero poskuša zakriti nedodelanost celotnega filma.
Razdvojenost med turistično promocijo in treznim portretom mladostniške brezizhodnosti deluje povsem zmedeno
Tanovićeva se s Sinom posledično predstavlja kot režiserka s presenetljivo neizdelano avtorsko vizijo. Njen film je tipičen predstavnik sodobne bosansko-hercegovske kinematografije, a preprosto ne premore znanja in motiva, da bi to tolikokrat videno zgodbo povedal na izviren način. Zaradi skromne vrednosti tega celovečerca je še toliko bolj jasno, da se je ta film v naših (spletnih) kinih znašel zgolj zaradi slovenskega koprodukcijskega deleža. In žal nam Sin s tem daje priročen razlog, da na njegovem primeru znova odpremo večno razpravo o tem, ali ne bi bilo javnih sredstev za tovrstne projekte bolje nameniti kakšnemu domačemu avtorju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
