(FILMSKA KRITIKA) Nemost na filmu, tretjič

Zelo redko se zgodi, da je recenziranje nekega filma prežeto s tolikšno mero nelagodja, kot je to pri letošnjem zmagovalcu oskarjev, neodvisnem ameriškem filmu CODA režiserke Sian Heder. To je film, ki bi ga po mnenju Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti torej morali obravnavati kot absolutni vrhunec minulega filmskega leta, kot delo, ki v svoji vrednosti prekaša filme kot Dune: peščeni planet, Moč psa, Zgodba z zahodne strani, Ne glejte gor, Sladičeva pica ali Ulica nočnih mor. A če pretiranost te trditve ne izpade očitna že med branjem zgornjega stavka, potem ni treba prebrati več kot peščice komentarjev letošnje podelitve, da bi dobili vtis, da se je ta nagrada dejansko zgodila bolj kot splet nenavadnih okoliščin, ki so, kot smo pisali po nedeljskem dogodku, proizvedle nenadno spremembo sentimenta glasovalcev v odnosu do glavnih favoritov letošnje podelitve.

Pri filmu CODA že namreč nekatera osnovna dejstva pričajo o tem, da je to celovečerec, ki se je na filmskem Everestu prej znašel zaradi drugih vidikov kot pa zaradi svoje absolutne filmske vrednosti. Naslov CODA je vzet iz ameriške kratice, ki označuje otroke gluhih staršev (ang. "Child of Deaf Adults"), a scenaristka in režiserka Sian Heder ni zamudila priložnosti, da se ne bi poigrala z dvojnim pomenom naslova, ki cilja tudi na zaključni del glasbenega dela. Dejstvo, da smo leta 2019 že videli glasbeno naravnan film z istim naslovom s Patrickom Stewartom in Katie Holmes v glavnih vlogah, je prav tako vreden omembe.

Še toliko pomembneje pa je poudarka vredno dejstvo, da je CODA adaptacija že obstoječega filma, in sicer francoske komedije Glas družine Bélier (La famille Bélier, 2014) režiserja Érica Lartigaua, ki smo ga na televizijskih zaslonih gledali tudi pri nas. Film je bil svojevrstna uspešnica predvsem na francosko govorečem področju, a njegov toliko večji uspeh na ameriškem trgu ni presenečenje. Razlog za to leži v tem, da je že izvirnik kot svoje izhodišče uporabil motiviko, ki je po svojem značaju izrazito ameriška. Glavno gonilo filma je premisa o premagovanju fizičnih hendikepov na poti do ameriških sanj, pri čemer scenarij uporabi že domala pravljične nastavke. Glavna protagonistka Ruby (Emilia Jones) tako odrašča v družini gluhih - a hoče biti pevka. Ima neznansko tremo, a na koncu prav ona zmagoslavno nastopa na velikem odru. In ne nazadnje je tu še izrazit happy end, kjer se vse težave rešijo in vsi cilji izpolnijo. To je pogled na svet, kot ga utelešajo resničnostni šovi kot Amerika ima talent, X Factor in Ameriški idol, ali nekoliko bližje filmskemu diskurzu, serija Glee (2009-2015). To vključuje tudi izredno šablonsko strukturo, ki nas vodi vse od prve avdicije preko treningov do končnega triumfa v obliki velikega koncerta. Če povzamemo: CODA se zanaša na diskurz, ki je v svojem jedru izrazito televizijski.

Potem pa je tu vidik nemosti in uporabe znakovnega jezika, bržkone glavni razlog, da je film CODA segel tako visoko. Pravzaprav je presenetljivo, da tovrstne poteze dandanes pri gledalcih še izpadejo inovativne, če nam racionalni razmislek pove, da tovrstno poigravanje s tišino ni več izstopajoča izjema, temveč prej postaja (zelo uspešen) oskarjevski trend. Ne toliko zato, ker je obujanje nemosti že v preteklosti večkrat poseglo v pop kulturo preko komedij, kot je Nemi film (Silent Movie, 1976) Mela Brooksa ali preko serij in filmov o Gospodu Beanu. Še toliko bolj je treba znova poudariti, da sta v zadnjem desetletju kar dva odmevna oskarjeva nagrajenca, Umetnik (2011) Michela Hazanaviciusa in Zvok metala (2019) Dariusa Marderja, vsak na svoj način izredno dobro raziskovala odnos med nemostjo in filmom. CODA se tako kot tretji zgolj postavlja v že obstoječo vrsto.

Ob vseh teh obremenjujočih dejstvih pa gredo režiserki Sian Heder tudi vse pohvale, saj je iz te dokaj neimpresivne, izrazito komercialne osnove zgradila izredno privlačen film, ki z uporabo tematike hrepenenja po ameriškem snu sila uspešno zadene šibko točko občinstva onkraj luže. Drugače rečeno: film CODA se bistveno bolje gleda iz ameriške kot pa iz evropske perspektive, saj angažira teme, ki so v srcu tamkajšnje nacionalne ideologije, pri nas pa nanje še vedno gledamo z določeno mero skepse. Oskar za najboljši film je glede na letošnjo konkurenco vsekakor pretirana nagrada, a naj to ne izkrivi dejstva, da gre še vedno za zelo dobro, tekočo in skrajno gledljivo najstniško komično dramo, ki si bolj kot zlati kipec zasluži komercialni uspeh - ki pa ga bo v naslednjih mesecih zagotovo še dosegla.

Kaj nam torej govori presenetljivi oskarjevski uspeh filma CODA? Vsekakor lahko tu tvegamo nekoliko bolj daljnovidno tezo. Morda smo bili prav minuli teden priča nekemu novemu, a vendarle zelo logičnemu premiku pri razmišljanju o tem, kaj dandanes tvori film na najvišjem nivoju. Namreč, morda v dobi, ko ponudniki video vsebin na zahtevo vse bolj nadomeščajo kino izkušnjo, najpomembnejši trend ni ta, da podjetja, kot je Netflix, sami producirajo vizualno grandiozne filme za kino predvajanje, kot sta Roma ali Moč psa, temveč zdaj CODA, film ponudnika Apple TV+, najavlja obraten trend, da bodo prav filmi za male zaslone postopoma postali dominantno izrazno sredstvo tudi pri podelitvah najpomembnejših nagrad. Za zdaj je še prezgodaj govoriti, ali se bo to dejansko prelilo v dolgoročnejši trend, a v vsakem primeru bi bil to še en boleč udarec dosedanjemu pojmovanju tega, kaj tvori izkušnjo filma, ki se jo splača videti na velikem platnu.