Ni kaj, ustvarjalci novega filma o Jamesu Bondu si zaslužijo iskren aplavz. V svetu filma pravzaprav ni težjega izziva. Pomislite - ko se odpravite gledat film o Jamesu Bondu, že vnaprej natanko veste, kaj boste dobili: upokojenega agenta, ki uživa v idiličnem življenju, a ga zlikovsko podzemlje znova povleče v vrtinec vohunskih spletk. Vse elemente, ki jih gledamo že skoraj 60 let: začetni strel v kamero, Bondova dekleta, eksotične lokacije, martini, vrtoglave vožnje po ozkih ulicah, domiselne tehnološke naprave, zlikovca, ki želi uničiti svet. In vse to ima tudi Ni čas za smrt. A kljub temu trmastemu nizanju klišejev 25. film o Jamesu Bondu deluje svež, napet, intriganten ter ga brez težav uvrščamo med najboljše filme o legendarnem agentu. Le kako jim je to uspelo?
Bodimo najprej natančni. Ciklu petih filmov z Danielom Craigom ni venomer uspelo držati tako visokega tempa. Po izjemnem začetku s Casinom Royale (2006) je do filma Spectre (2015) seriji že začelo zmanjkovati sape in zdelo se je, da franšiza počasi res začenja nenavdahnjeno reciklirati omenjene klišeje in jih z vse višjimi proračuni poskuša na silo prikazati kot aktualne. Ogromno utež na to breme je dodal še aktualni družbeni trenutek. V dobi po gibanju #MeToo se je prav Bond kot očitni predstavnik toksične moškosti - režiser Cary Fukunaga je te dni Conneryjevega Bonda odkrito označil za posiljevalca - kazal kot zastarel ostanek neke vse bolj oddaljene preteklosti, ki nujno potrebuje redefinicijo, če se želi obdržati na sceni.
In prav to je največji dosežek filma Ni čas za smrt. Ne gre samo za slovo Daniela Craiga od franšize, temveč za iskren in izredno spretno izpeljan razmislek o tem, v kakšni obliki je James Bond še primeren za spremenjeno družbeno klimo 21. stoletja. Pripoved se tako vsaj bežno dotakne praktično vseh ključnih debat današnjega časa: brexita, pandemije, teorij zarote, cepljenja in seveda Bondove lastne prihodnosti v obliki morebitne feminizacije tega lika. Namesto da bi kritike ignoriral, franšiza z njimi obračuna ali jih vsaj naslovi. Bodite pozorni: v Ni čas za smrt je več ženskih likov, ki sploh nimajo interesa za romanco s postavnim agentom, kot pa tistih tipičnih Bondovih deklet, ki jih je v preteklosti "podiral" kot po tekočem traku. Prav s takšnimi potezami tokratni film poskrbi, da Bond ostaja na sceni, in to z relativno malo spremembami glede na vse tektonske premike, ki jih je na sceno prineslo gibanje #MeToo.
Gre tudi za iskren in izredno spretno izpeljan razmislek o tem, v kakšni obliki je James Bond še primeren za spremenjeno družbeno klimo 21. stoletja
Tu pa so seveda tudi čisto filmski dosežki. Režiser Cary Fukunaga, ki je nasledil Sama Mendesa, je franšizi dal vidno injekcijo svežine. Ni čas za smrt se znova ponaša s spretnim scenarijem, spektakularnimi kadriranji, z za oko privlačno scenografijo. Tu je obilica majhnih pripovednih presenečenj, ki nikoli ne delujejo izrabljeno, pa domiselnih, tipično britanskih humornih besednih iger. In če je v Spectre zlikovec Blofeld (Christoph Waltz) nekoliko izgubljal potrebno negativno potenco, tokrat z dodatkom Lyutsiferja Safina (Rami Malek) distopični element pripovedi deluje srhljiv kot v najboljših znanstvenofantastičnih filmih. Ne glede na vse klišeje in njihovo ponavljanje film Ni čas za smrt znova ponudi vrhunsko zabavo, ki s svojim uvrščanjem v linijo sodobnih inteligentnih akcionarjev (Misija: Nemogoče, Vitez teme) bistveno presega svoj multipleksovski status in se kaže tudi kot relevantno filmsko delo.
Ob prihajajoči 60-letnici Jamesa Bonda se Daniel Craig s filmom Ni čas za smrt torej poslavlja - na vrhuncu. Karkoli se bo s franšizo dogajalo v naslednjih 60 letih, bo prav teh pet filmov tisto, po čemer se bodo bondijade zgledovale.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
