(FILMSKA OBLETNICA) 50 let Botra: Ponudba, ki je Coppola ni mogel zavrniti

Ko dandanes pomislimo na film Boter (1972), se nam v glavi izriše slika, da gre za veliko avtorsko delo Francisa Forda Coppole, ki je s tem filmom vizionarsko združil najboljše v ameriškem filmu in posnel svojo mojstrovino. V resnici pa je zgodba za njegovim nastankom povsem drugačna. Ne samo, da je Coppola režijo filma prevzel pod prisilo, temveč je celotna ekipa vse do konca verjela, da bo šlo za popoln fiasko.

Okoliščine, ki so Coppolo pripeljale do snemanja Botra, segajo nekaj let nazaj, v konec 60-ih let. Mladi, še ne 30-letni režiser je takrat pod navdihom novovalovskih in kontrakulturnih gibanj želel nadaljevati z revolucionarnim zanosom, ki je v ameriškem filmu zavladal s filmoma Bonnie in Clyde (1967) in Goli v sedlu (1969). V ta namen je ustanovil svoje produkcijsko podjetje American Zoetrope, s katerim je želel popolnoma spremeniti ustaljene načine produciranja filmov. V novem sitemu glavne besede ne bi več imel filmski studio, temveč izključno režiser kot avtor filma.

Vendar pa je imel Coppola velik problem. Njegova filma Finianova mavrica (1968) in Deževni ljudje (1969), s katerima bi začel udejanjati ta pristop, sta finančno povsem pogorela. Za nameček je njegov finančni vložek v prvenec Georgesa Lucasa THX 1138 (1971) končal ravno tako klavrno. Ko se je podjetje Zoetrope znašlo na robu bankrota, se je njegov sen o redefiniranju ameriške filmske industrije začel krhati.

Na drugi strani je imel studio Paramount precejšnje težave s scenarijem za film z delovnim naslovom Mafija. Scenarij Maria Puza so odkupili za nizko vsoto, vendar pa mafijski filmi niso bili v modi. Ko pa je knjižna različica leta 1969 nepričakovano postala uspešnica, niso imeli drugega izbora, kot da ga pošljejo v produkcijo. Problem je bil v tem, ker ga nihče ni želel režirati. Ponudili so ga Leoneju, Premingerju, Bogdanovichu in celo Truffautu, a so jim vsi dali košarico.

Na samem koncu so prišli do Coppole, ki je imel zaradi dolgov zavezane roke. Projekt, ki je dobil naslov Boter, je bil vse, kar je mladi režiser preziral – knjižna adaptacija pod okriljem velikega studia. A če bi zaslužil nekaj denarja, bi se lahko izkopal iz dolgov in nadaljeval s svojimi filmi pri podjetju Zoetrope. Druge izbire ni imel. Fraza iz filma je danes izrabljena, a Boter je dejansko bil za Coppolo – ponudba, ki je ni mogel zavrniti.

Vendar pa bolj kot je Coppola delal na projektu, bolj je našel načine, kako v studijsko okolje pripeljati svoj avtorski pogled. Ker je bil edini, ki je sploh hotel delati na tem filmu, je lahko vztrajal na svojih odločitvah, ne glede na to, kako drzne so bile. To se je denimo nanašalo na igralsko zasedbo. Coppola je vztrajal, da bi v glavno vlogo postavil mladega italijanskega Američana Ala Pacina, pa čeprav je bil studio izrecno proti, ker so v vlogi videli Redforda, Nicholsona ali celo Delona. Enako pri Marlonu Brandu, ki so se ga zaradi težavnega značaja vsi izogibali. Ker je zaradi ustne proteze le redkokdo razumel njegov govor v filmu, so Coppolo še po snemanju zafrkavali, da bo film potreboval podnapise, če bo kdo sploh hotel razumeti, kaj govori Don Corleone.

Še toliko večji eksperiment pa je bila osvetljava v filmu. Do tedaj so bili studijski filmi močno osvetljeni, da so gledalci vseskozi jasno videli dogajanje v filmu. Coppola pa je Botra osvetlil z dramatičnim rembrandtovskim slogom, ki je najsloviteje viden v kultni sekvenci v Don Corleonovi sobani na začetku filma. Ta pristop je bil velik šok za studijske producente, ki so se pritoževali, da se na posnetkih nič ne vidi in da bo potrebno vse posneti znova. Zaradi vseh teh težav je tako režiser kot tudi studio vse do konca verjel, da bo film propadel. Coppola je še pred premiero izjavil: "Spodletelo mi je. Vzel sem popularen šundovski roman in ga pretvoril v film, v katerem kup moških poseda naokoli in se pogovarja v temi."

Da bi studio Paramount film vsaj delno rešil pred katastrofo, so pri njem preizkusili nov model distribucije. Če so do takrat studii filme pošiljali v kina v več zaporednih valih, so Botra prvič začeli predvajati v vseh kinih naenkrat, pri čemer morajo prikazovalci celo vnaprej plačati določeno tarifo, če želijo sploh prikazovati film. Recept je – povsem nepričakovano – deloval. Film je postal velika uspešnica in je imel velike zasluge pri vzponu povsem novih metod dela v Hollywoodu. Boter je bil po svoji metodi distribucije prvi blockbuster v zgodovini filma in ta sistem z nami ostaja vse do danes.

Coppola je kasneje sprva zavrnil tudi režijo drugega dela filma, ki je postal še večja uspešnica, a to je že druga zgodba. Boter je pokazal, da ključ do vrhunskega filma leži v kombinaciji komercialnih zahtev studia in avtorske inovativnosti in kot tak režiserjem še danes ponuja najboljši zgled, kako posneti brezhiben film.