Melita Forstnerič Hajnšek
Bil je res slikovit in slavnosten dogodek, ki je prinesel resnično Istro v prostore Slovenske matice pretekli ponedeljek. Posvečen je bil pisatelju Marjanu Tomšiču, čigar ponatis romana Šavrinke je te dni izšel pri Založbi Beletrina. V delu je avtor oživil istrsko zgodovino in jezik ter obudil zamolčane drobce istrske kulture. Roman so predstavili v Ljubljani (sledila pa bo še koprska predstavitev v knjigarni Libris danes) glavni in odgovorni urednik založbe Mitja Čander, avtorica spremne besede dr. Vesna Mikolič in lektorica Alferija Bržan. Kot posebna, skrivnostna gostja pa se je pridružila še pravcata Šavrinka, etnologinja dr. Rožana Koštial. Gostiteljica dogodka je bila tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je beroč Tomšiča sprva mislila, kako dobro piše o svoji deželi ta Istran. Šele kasneje je spoznala, da sta štajerska rojaka.
Šavrinke (ime prihaja iz pokrajine v Istri Šavrinije) ali jajčarice, potovke, so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do 2. svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Šavrinke so krožile po Istri in potem so s stotinami jajc in vso drugo robo odšle proti Trstu, da bi vse to zamenjale za lire. Hodile so s plenjerjem na glavi, ali pa z oslom, če so ga le imele. Z jajčaricami so hodile v Trst tudi mlekarice, perice, krušarice, piše v svojem avtorskem uvodu o večnih potovkah, ki so krožile po Istri, k ponatisu Marjan Tomšič.
Šavrinke so leta 1986 prvič izšle pri Kmečkem glasu, leta 1991 so bile ponatisnjene, nova izdaja pa ni navaden ponatis, kot je dejal Čander, ampak vsebuje pomembne novosti. Alferija Beržan, istrska pesnica, slovenistka z veliko jezikovne občutljivosti, je pomagala pri še bolj dorečenem istrskem govoru. Zdaj Šavrinke govorijo resnično v svojih narečjih slovenske, hrvaške Istre, pa tudi italijanske primesi so zaznavne; zapisani govor v romanu zdaj deluje izjemno živo in avtentično.
Rojeni Račan v Istri
"Lepo je biti na svetovni dan čebel v matici, ni naključij," je začel pisatelj, rojen v Račah pri Mariboru pred osmimi desetletji, dom pa mu je že skoraj pol stoletja Istra. Kot "uni forešt", kot pravijo Istrani tujcu, je najgloblje in prvi prodrl v avtentično istrsko identiteto, se družil z domačinkami in domačini, prisluhnil njihovim zgodbam, govorici, ljudskemu izročilu. Pred tremi desetletji so bili zakladi Istre, ki jih je literarno odkril Tomšič, Istranom in celotni Sloveniji popolnoma neznani. Knjiga ima dragocen dodatek tudi v pisateljevem zapisu o tem, kako je nastajal roman Šavrinke, kako je nastalo njegovo srečanje s šavrinkami, šavrini in to problematiko.
"Mene je neizmerno vleklo iz Marezig, kjer sem učil slovenščino na šoli, v Gračišče. Hrepenenjsko, gregorčičevsko me je vleklo tja. Kolegu učitelju telovadbe sem rekel, da naj mi poišče mesto, ker bom tam pisal. Pojma nisem sicer takrat imel, o čem. Ko je bilo prosto delovno mesto na šoli v Gračišču, sem najprej šel v dijaški dom v Koper, tam ni bila Istra, Koper je mesto. Ko se je končno odprlo, sem le odšel v Gračišče. Moč in mir sta se potem naselila name, popolna gotovost, da sem na tistem kraju, kjer moram biti. Dobil sem sobo pri Mariji Franca, šavrinki. Ko sem stanoval pri njej, je neprestano govorila o šavrinskih poteh in dogodivščinah. Minilo je pol leta, vodila me je še k drugim šavrinkam. Trodimenzionalno, čustveno je znala pripovedovati. Neke noči mi je neka Šavrinka rekla, Marjan, pomagajte nam. Nekega jutra sem se zavedel, kaj moram storiti: lepoto, enkratnost šavrinskih poti spremeniti v pripoved, roman. Ničesar nisem imel zapisanega, ko sem se odločil za roman, sem začel pisati po spominu. Ko je bilo konec pouka, sem vsak dan šel na en hrib nad Gračiščem, da sem šolo spravil iz glave, ne učence, zbornico, in začel pisati. Sprva ni šlo, skoraj sem že obupal, naenkrat pa me je nekaj potegnilo k pisalnemu stroju. Čutil sem, da se potapljam, da grem globoko noter, občutek je bil kot potop v globino morja v mladosti. Začutil sem podoben pritisk v glavi in je steklo. Vselej, ko sem nadaljeval roman, sem moral biti v tem stanju. Potem je steklo gladko. Medtem ko sem pisal, če sem šel po svoje, se je ustavilo. Črtal sem iz kolektivno nezavednega, poleg informacij, ki mi jih je posredovala šavrinka, moja stanodajalka Marija Franca," je dejal Štajerec, ki je osupljivo začutil Istro in jo zarisal na literarni zemljevid.
Kar je za Prekmurje Lainšček, je za Istro Tomšič
Avtorica spremne besede Vesna Mikulič, sama potomka šavrink, je Tomšiča spoznala, ko je bila urednica pri koprski Založbi Lipa. Po njegovih prvih knjigah o Istri - zbirka kratkih zgodb Olive in sol ter Šavrinke se ji je zdelo, da ga tudi v Istri še vedno premalo poznajo, da otroci ne poznajo vse te bogate dediščine, iz katere je črpal. Povabila ga je, da bi skupaj pripravili slikanico iz teh zgodb - Začarana hiša, sledila je še zbirka novel Vruja. Živost pripovedi, empatija do istrskega človeka na občutljivem, zgodovinsko travmatičnem mejnem prostoru so Tomšičeve glavne odlike. Zanimivo, da je nekdo, ki je prišel od zunaj, naredil bistven premik v razvoju istrske (samo)zavesti in valoriziral pomen regionalne književnosti. Šavrinke kot regionalni roman so presegle regionalnost, in kot je dejal literarni zgodovinar Miran Hladnik, regionalna književnost se rodi takrat, ko se rodi vrednost province. To, kar je za Prekmurje naredil Feri Lainšček in za Prlekijo Vlado Žabot, je za Istro naredil Marjan Tomšič. V resnici so se po njegovih objavah postopoma rojevale različne pobude v 90. letih, literarni krožki, društva, povezana z dediščino Istre. Kako mu je to uspelo kot nekomu, ki je prišel od zunaj? Njegova zmožnost empatije do istrske ženske in celotne skupnosti je neverjetna. Šavrinke niso klasičen roman, osredinjen na samo eno osebo. Cel kolektiv ima glavno vlogo v vsej veličini šavrinske skupnosti iz dežele med Rižano in Dragonjo, od koder so ženske odhajale v hrvaško Istro in nabirale pridelke. Tomšič je zmogel opisati avtentičnost in ponuditi model za življenje danes, je dejala Mikuličeva. Roman je na eni strani zelo avtentičen, na drugi strani pa evocira iracionalno.
Alferija Bržan, lektorica, slovenistka in Šavrinka (ne jajčarica, prebivalka te pokrajine), je poskrbela, da je nova izdaja še bolj jezikovno avtentična. Njena nona, rojena v hrvaškem delu Istre, je bila prava šavrinka. Tomšiča zelo ceni kot ustvarjalca. Novi natis romana je obogatila s svojim narečjem sv. Antona, pa tudi s svojo učenko iz Gračišča, od koder naj bi bila glavna junakinja romana Katina. Mej ni bilo ne med ljudmi ne med jeziki, narečji. Roman je dokument nekega časa, ki je bil povezovalen ne le med jeziki, ampak tudi med ljudmi, drugače kot danes.
Tomšič je kot najpomembnejšega, ključnega presojevalca vrednosti romana Šavrinke omenil istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča. "Bil je najbolj spoštovan Istran, edini zaščitnik, ki se je zavzemal tudi za šavrinke. Nesel sem mu rokopis. Če bi rekel, naj ne objavim, ga ne bi nikoli objavil. Po nekaj mesecih sem ga obiskal in mi je rekel, 'dobro ste napisali, kar objavite'. Izjemno čuteč, srčen človek," je sklenil Tomšič.
Čez leto ali dve bodo pri Beletrini natisnili še roman Zrno od frmentona, ki predstavlja nekakšno nadaljevanje Šavrink.
