(FOTO) Maša Ogrizek: "Čas za umetnost moramo iztrgati iz čeljusti kapitalizma"

P. V.
24.09.2022 12:40

"Z besedama začasno pleme razumem ljudi, ki se zberejo tako, kot smo se danes mi v tej dvorani. (...) Takrat se povežemo, čeprav se ne poznamo, in ko se razidemo, smo si nekaj izmenjali."

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik je v petek zvečer na prireditvi v Gledališču Park v Murski Soboti izročil 26. nagrado Večernica pisateljici Maši Ogrizek za knjigo Lisičja luna. Nagrajenka je v govoru po prejetju nagrade povedala:

"Hvala žiriji, časopisu Večer in založbi Miš, ki je izdala to krasno knjigo. Ilustratorke Tine Dobrajc žal ni z nami, ampak ona je enakovredna soustvarjalka. Moto knjige je: 'V vsakem od nas je zimzelen gozd, za vsakega od nas je pleme.' To pleme se velikokrat pojavlja tudi v novinarskih vprašanjih. Po izobrazbi sem filozofinja. Sicer ne vem, ali si zdaj ta naziv še zaslužim, ker ne filozofiram prav pogosto, ampak za domačo rabo pa. Vsake toliko si izmislim kakšen koncept, zato da lažje mislim svet, da si ga razložim. In eden od takšnih konceptov je začasno pleme. Z besedama začasno pleme razumem ljudi, ki se zberejo tako, kot smo se danes mi v tej dvorani. Ljudi, ki se zberemo na predstavi, v kinu, na koncertu. Takrat se povežemo, čeprav se ne poznamo, in ko se razidemo, smo si nekaj izmenjali.

Lisičjo luno sem pisala pozimi leta 2020. v pisarni na Prešernovi, vsak dan med pol šesto in pol deveto, ritualno. Dopoldne sem delala druge stvari, potem sem šla podreti stojnico na trg, kjer sem delala, potem sem se vrnila v pisarno in pisala spet od pol šestih do pol devetih, ko sem se usedla na kolo in peljala domov, ker je bila policijska ura.

Poleti naslednjega leta sem šla na svoj prvi koncert po letu in pol, na jazz koncert pred Cankarjevim domom. Ulegla sem se na travo in počutila sem se doma. Takrat sem pomislila: potrebujemo skupnost, potrebujemo umetnost, da nas poveže v lepem. In potrebujemo čas za umetnost, ta čas pa moramo iztrgati iz čeljusti kapitalizma. Ne vem, kako se to stori, če po pravici povem, ampak to je naš skupni boj. Hvala."

Sašo Bizjak
Sašo Bizjak
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta