Gregor Pratneker: Izgubljamo stik z lastnim izvorom

Nesrečno naključje je hotelo, da je vaša razstava Skozi gozd v Galeriji Dlum prav v času, ko si je v živo ne moremo več ogledati. Naslov pove vse in hkrati zaznamuje tudi temeljno tematsko sidrišče vašega slikarstva, ki je na stičišču umetnosti in "ekologije".
"Razstava je bila za občinstvo zaradi zdravstvenih varnostnih ukrepov odprta samo deset dni in si jo je nekaj ljudi le ogledalo. Mislim, da se je prvič v zgodovini Dluma zgodilo to, da je pandemija zaprla vrata galerije. Letos v Dlumu praznujemo okroglo stoletnico obstoja in v strahu se sprašujemo, ali nam sto let po španski gripi grozi nova smrtonosna epidemija.
Razstava Skozi gozd se navezuje na čaščenje narave kot nekaj prvinskega, kar lahko dojemamo kot ciklično razumevanje časa. Vse se rodi in tudi vse umre. Narava nas opominja, da smo ranljivi in še prehitro minljivi. Narava je zame umetniško zatočišče. Ne morem reči, da se moje slike neposredno nanašajo na ekologijo oziroma na problem človeškega ravnanja z naravo. Ljudje neizprosno izčrpavamo naravne vire, izsekavamo gozdove, povzročamo segrevanje ozračja, skratka s svojim ravnanjem povzročamo številne naravne katastrofe. Moje slike so prikazane kot idealistični avtobiografski izseki iz narave in morda v tem pogledu narava le opozarja nase s svojo veličino. Narava je nad vsem in brez nje ne bomo preživeli. Razstava tako ponuja vprašanje, ali danes še znamo videti ustvarjalno silo življenja v vsem, kar je, ali le slepo hitimo skozi kaotični vsakdan potrošništva, materializma in dokončno izgubljamo povezavo z naravo in lastnim izvorom."
Tatjana Pregl Kobe je o vaši razstavi zapisala, da bi vaše delo lahko uvrstili med figuralno krajinsko slikarstvo z izhodiščem v romantični tradiciji in izkušnjami impresionistov, fauvistov in ekspresionistov. Ampak ni vse tako, kot je videti na prvi pogled, kajne?
"Pri tem je treba poudariti še tudi izoblikovano in prepričljivo avtorsko noto, ki je dandanes tako pomembna. V slikah je prisotno hoteno vstopanje v intimne interpretativne oblikotvorne in barvne raziskave. Poudarek dajem svetlobnorazpoloženjski atmosferi. Še posebej me zanimajo spokojna jutra ali z zahajajočim soncem ožarjeni večeri ter igriva sprehajanja sončnih žarkov skozi goščo drevesnih debel. S svetlobo izčiščujem oblike sveta, iluminiram in intenziviram barvne vrednosti ter oživljam dogajanje do takšne stopnje, da svetlobo celo sintetiziram v drobne kapljičaste barvne nanose. Slikovne prizore oblikujem s premišljeno pozicioniranimi nanosi in s sproščenimi sledmi, ki sežejo vse do tako imenovanega slikarskega drippinga."
Čeprav se zdijo na prvi pogled vaše slike redko naseljene z ljudmi, se vsaj v sledovih, od daleč zmeraj pojavljajo?
"S figuro izražam aktualne trende 'nazaj k naravi'. Figura, prikazana s hrbtne strani, v odhajanju, prinaša občutja osamljenosti. Morda to izhaja iz tega, ker se v gozdu največkrat zadržujem sam, saj ga le takrat lahko povsem začutim in doživim, kar je prvi pogoj za slikarsko premišljevanje, predelovanje in materializacijo na platnu."
Vaš odnos do barve je specifičen, vendarle prevladujejo odtenki zelene, ki je najzahtevnejša, najtežja barva. Zaznamuje vas vaše neposredno okolje, Pohorje, mariborski parki, gozdovi ...
"S problemom zelene se soočam tudi sam. Simbolizira naravo in je v naravi vseprisotna. Od tod izhaja problem števila različnih zelenih barv. Ko pogledamo v gozd, se nam prikaže ogromno število zelenih barv, ki pa jih kot slikar moram pravilno zreducirati na bistveno. V naravi imamo toliko različnih zelenih barv, kolikor je živih rastlin - od kivi zelene do morske zelene. Največkrat je barva poimenovana po rastlini, ki nosi svojevrstno zeleno barvo. Pomembno vlogo je odigrala tudi pri slovenskih impresionistih, 'špinačarjih', kakor so jih takrat imenovali.
Narava je v Sloveniji vsakomur hitro dostopna, a vseeno ne bi mogel nekdo na mojih slikah definirati gozdne lokacije, pa saj to konec koncev v likovnem pomenu niti ni pomembno."
Nazadnje smo pisali o vas, ko ste 2019. dobili nagrado v Parizu na Salonu lepih umetnosti v Louvru, ministrstvo za kulturo pa vam ni podaljšalo statusa samozaposlenega v kulturi. Se je od tedaj kaj spremenilo? Medtem ste menda dobili še eno francosko nagrado?
"Tako je. Nagrado za krajino Pomlad v gorah, poimenovano po znamenitem francoskem krajinarju Eugenu Boudinu, sem dobil na Salonu lepih umetnosti v Louvru decembra 2019, nagrado Mention na Salonu francoskih umetnikov v Grand Palace pa februarja 2020 za sliko Na robu gozda. V treh mesecih sem dobil dve nagradi na dveh pomembnih pariških salonih, kjer se je pisala zgodovina likovne umetnosti. Še letos nameravam podati novo vlogo za podelitev statusa, saj menim da si ga zdaj z dvema novima nagradama v tujini upravičeno zaslužim."
Kako pa vam uspeva tak mednarodni prodor?
"Žal nisem izumil nobene formule za uspeh v tujini, ki bi vam jo lahko zaupal. Uspeh, ki sem ga dosegel, je zagotovo plod dolgotrajnega truda, ki sem ga vlagal v svoje slikarsko zorenje in vztrajanje takrat, ko te še nihče ne pripozna kot avtorja, vrednega omembe. Sodelovanje v tujini prinaša znaten finančni zalogaj, ki se ne povrne takoj. Kontinuirano sem razstavljal v tujini dlje časa. Na razstavah, kjer je uspeh že to, da žirija tvoje delo sprejme, je prejem nagrade zame velika čast. Kaže, da drži rek, da je lažje uspeti v tujini kakor doma. Šele po uspehu v tujini so te morda pripravljeni opaziti v domačih logih."
Koronavirus bo tudi močno vplival na ustvarjalce in ustvarjalnost, nastala težavna situacija bo na samozaposlene v kulturi eksistencialno zelo vplivala?