Hudo mi je bilo, ampak kaj sem pa mogla

Letošnji strokovni pogovori so drugače od borštnikovske tradicije takoj po predstavah. Na mnogih gledaliških festivalih po svetu je tako in ima svoje prednosti. Pravkar demaskirani igralci in navzočnost režiserja takoj po predstavi dajejo draž dogodku. Moderator letos je Rok Bozovičar, gledališki kritik Radia Študent, Slovenija in Dnevnika; leta 2020 bo selektor Borštnikovega. Sinoči se je zbrala skoraj kompletna igralska ekipa po predstavi Naš razred v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj, v sodelovanju MG Ptuj in Mini teatra Ljubljana (Nejc Cijan Garlatti, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Darja Reichman, Borut Veselko, Benjamin Krnetič, Miha Rodman) z režiserko Nino Rajić Kranjac na čelu in dramaturginjo Marinko Poštrak.
Presunljivo dramsko besedilo poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianeka odpira travmatično točko poljske zgodovine, obenem pa tudi vseh zamolčanih zgodovin pobojev evropskih prebivalcev s strani njihovih sovaščanov in vseh nadaljnih dogodkov. Poda jih ne z dokumentiranjem dogodkov, ki so šele pred kratkim prišli v javnost, ampak z glasovi udeležencev z obeh strani.
"Na začetku sem brala samo skozi perspektivo razkrivanja resnice, ki je danes razglašena, čeprav številke žrtev še niso jasne, med procesom pa se mi je zgodba o judovskem pokolu zdela zanimiva v iskanju sozvočja s tem danes. Kaj povzročijo skupini ljudi in posameznikom totalitarni sistemi, kako se odnosi začno krhati in kaj povzroči boj za preživetje. Predstava odpira asociacije za podobne zgodbe danes tukaj," je dejala režiserka.
"Ne gre le za židovsko problematiko, gre za nacionalizme, fašizme danes. Najbolj so me pretresli prepleti usod teh ljudi, od skupnosti otrok, ki na začetku žive še v slogi, s pojavljanjem dveh totalitarizmov, stalinizma in nacizma, pa se usode prepletejo na strahoten način," pravi Poštrakova. Srhljiva je povezanost sveta živih in mrtvih, prepletenost obeh svetov, ki je vpisana v tekst. Darja Reichman je dejala, da "to pojavljanje mrtvih v predstavi doživlja, kot bi se pojavljali v glavah živih z vsem lepim in slabim in se ob tem celo zabava. 'Hudo mi je bilo, ampak kaj sem pa mogla', je stavek, ki ga ima vsaka od oseb v predstavi nekje zakodiranega."
"Ko smo označili, da so prisotni na odru mrtvi, je za sabo potegnilo svoj uprizoritveni kod," je dejal Benjamin Krnetić. "Ko se zavemo, da smo vsi na odru mrtvi, je tekst začel kazati post-dramske značilnosti. Sočasnosti dogajanja, situacij na odru so bile v procesu zelo problematične. Na koncu se zgodi čudež s soočenjem s tekstom, ki je absurden v dobrem smislu."
"Čas v tekstu je zanimivo opazovati, ogromno je preteklika, pa tudi sedanjika, prihodnjika, omogoča pa distanco. V trenutku, ko sem kot gonilo zgodbe na odru, kot igralec, se ne postavljam v tisti čas, ampak sem v odmiku. To je brechtovska poteza Slobodzjaneka z vsadki, pesmimi, z menjavanjem časa, tipa pripovedi. Če bi to prezrli, bi zajadrali v pretencioznost igrati nekoga, ki je umrl in je žrtev poboja. Tu je tičala glavna odgovornost nas vseh, v imenu teh katastrof postavljamo na oder nekaj, da bi vsi skupaj dojeli. Cel čas pletemo elipso med ustvarjalci, performerji in gledalci. Perverzija je, da že na začetku predstave veš, da si, da boš mrtev, hkrati pa se vzpstavlja v tem nekaj šaljivega, ker mi nekaj vemo, kar boste vi, gledalci, šele zvedeli," pravi Rajič Kranjaceva. "Slojevit je tekst, slojevita je predstava."
Ali v svetu lažnih novic, ko se nosilci zgodovinskega spomina z menjavo generacij poslavljajo, še verjamemo, da bo resnica vedno prišla na dan, je vprašal Bozovičar. Borut Veselko meni, da je zgodovina zmeraj komunikacija z mrtvimi. "Pogosto spregledamo, kje se je vse začelo, kdaj je prišlo do preloma in je šlo narobe, zakaj se v skrajnostih počutimo varne, v iskanju ravnotežja pa negotove. Ne gre za poljsko zgodovino, gre za soočanje z našo lastno preteklostjo."

6: tragično, da ni bilo sankcionirano

Predstava 6 Slovenskega mladinskega gledališča in Maske obudi dogodke iz 2016. ko so v Dijaški in študentski dom Kranj poskušali nastaniti šest mladoletnih prosilcev za azil brez spremstva. Nastanitve ni bilo zaradi nasprotovanj staršev in štiriindvajsetih profesorjev bližnje gimnazije Franceta Prešerna, občine in krajevne skupnosti. Igralci Vito Weiss, Katarina Stegnar, Alja Kapun, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug ter režiser Žiga Divjak so se predstavili na pogovoru. Moderator Bozovičar je izpostavil Novo pošto kot nov prostor za raziskave in intervencije v družbeno stvarnost. "Prostor je bil ključen, ker format razvije zgodbo iz problema," je dejal Divjak. Začetno izhodišče je bila nestrpnost, povezali smo se z Judito Nahtigal, ravnateljico kranjskega doma, začeli smo brskati po arhivih, Zgodbe zaposlenih v domu niso prikazane tako, da bi jih obsojali, tudi pritisk strahu je enako prisoten kot nestrpni odzivi staršev.
Po mnenju Katarine Stegnar je bilo več nesrečnih naključij povezanih s tem dogodkom. "Bilo je v času počitnic in so imeli starši občutek, kot da se jim dogaja nekaj za hrbtom. Tudi protest v Šenčurju proti migrantom je vplival na nesrečni razplet. Najbolj tragična stvar pa je, da se je učiteljski zbor gimnazije v Kranju izrekel proti beguncem in da ni bilo nikakršne kazni, da ta družba ne sankcionira napačnega obnašanja. To, kar se je zgodilo na kranjski gimnaziji, bi moralo biti sankcionirano. Ljudje, ki so se izrekli proti šestim begunskim otrokom, bi morali letet. O tem govori predstava, o tej in taki situaciji. Dom je državna inštitucija in v pregretem ozračju se je država umaknila ter prepustila breme ravnateljici."
Vsaka osebna zgodba ima svoj ampak, eden od njih je ekonomska negotovost tistih, ki so odločali. Sovražni govor je imel konkretne posledice, žrtve pa smo mi vsi, je dejal Divjak. Moč sentimenta strahu in ogroženosti mobilizira večjo množico in jo hogomenizira. Gregor Zorc je opozoril na to, kako je laže biti negativen. "Za 'za' moraš bolj misliti kot za 'ne'. Naše improvizacije proti so bile sočne, one druge pa medle." Divjaka je zanimala predvsem pozicija neopredeljenih. Problematično je vsakršno izogibanje konfliktu. Predstava pa noče izpostaviti le Kranja, ker se je dogajalo povsod.