Igra prestolov: žajfnica ali umetniško delo?

V teh dneh veliko gledalcev z napetim pričakovanjem spremlja zadnjo sezono televizijske serije Igra prestolov, ki je v minulem desetletju postala pravi popkulturni fenomen. Medtem ko se večina pogovorov vrti okrog tega, kako se bo razpletla ta spektakularna zgodovinsko-fantazijska saga, je prav zdaj, na njenem vrhuncu, smiselno pogledati nazaj in se vprašati, kje je ta serija sploh našla tako dober recept za monumentalno televizijsko uspešnico. Tisti gledalci, ki so se gledanju pridružili šele pred nedavnim, bi ob spremljanju zgolj zadnje sezone namreč utegnili dobiti nekoliko napačno sliko o seriji, saj vsaka izmed zaključnih šestih epizod daje vtis, da gre za tipični komercialni spektakel. Spomnimo, proračun posamezne 55-minutne epizode v tej sezoni znaša 15 milijonov dolarjev, kar je ogromno, če pomislimo, da se je prva sezona leta 2011 začela s proračunom "zgolj" šest milijonov dolarjev na epizodo. Prav zato je poudarka vredno, da ima ta postopna rast Igre prestolov korenine v preteklosti in pravzaprav nima veliko povezave s komercialnimi filmskimi blockbusterji, ki z velikim vložkom računajo na instantne dobičke.
Igra prestolov je lep primer projekta, ki je do zmagovitega cilja prišel s preudarno strategijo, ki so jo tako ustvarjalci serije kot televizija HBO gradili na dolg rok. V tem trenutku vsekakor velja v misli priklicati podatek, da je franšiza pisatelja Georgea R. R. Martina zdaj stara že 23 let, kar je izšla prva knjiga Pesem ognja in ledu, televizija HBO pa je šele desetletje zatem (leta 2007) odkupila pravice za filmsko adaptacijo. Tudi pri številu oboževalcev se je uspeh kazal postopoma, saj je prvo sezono serije v ZDA spremljalo z današnjega vidika razmeroma skromnih dva milijona gledalcev, a se je številka z vsemi osvojenimi nagradami vsako sezono močno povečala do letošnjega vrhunca, ko si je prvi dve epizodi zadnje sezone ogledalo povprečno enajst milijonov gledalcev.