Inovator filmske glasbe Hans Zimmer v Ljubljani

Če se na minuli podelitvi oskarjev ne bi zgodila tista famozna klofuta Willa Smitha, bi bila verjetno najbolj viralna zgodba letošnjega dogodka tista, ki jo je uprizoril nemško-britanski skladatelj Hans Zimmer. Ta se podelitve oskarjev ni udeležil osebno, ker je bil ravno v Amsterdamu, eni izmed postojank na njegovi aktualni evropski turneji. Zaradi tega je razglasitev nagrade v kategoriji za najboljšo filmsko glasbo - podobno kot lani Anthony Hopkins - preprosto prespal. Ko ga je ob dveh zjutraj njegova hči zbudila z veselo novico, da je njegova glasba za film Dune: Peščeni planet osvojila prestižno nagrado, je bil tako vzhičen, da se je kar v pižami in kopalnem plašču odpravil v lokalni bar, kjer je s svojo zasedbo takoj proslavil ta dogodek in mimogrede s telefonom posnel še slavnostni govor, ki je zaokrožil po družbenih omrežjih. Naslednji dan se je na koncertu v nizozemski prestolnici na odru pojavil v istem belem kopalnem plašču in je občinstvu povedal, da mu ni niti najmanj žal, da je izpustil oskarje. "Če sem že moral izbrati med jebenimi oskarji in vami, sem raje izbral vas!" je na navdušenje prisotnih gledalcev povedal Zimmer. Takšen hvaležen odnos do občinstva zelo dobro opiše kredo tega 64-letnega skladatelja iz Nemčije, ki kot član judovske družine že od najstniških let živi in dela v Veliki Britaniji. Zimmer je namreč venomer čutil odpor do raznih establišmentov, saj se mu je tradicionalno učenje glasbe v šoli zamerilo in se je raje izobrazil kot samouk. Prav to njegovemu delu danes daje pridih inovativnosti, zaradi katere je postal eden najpomembnejših filmskih skladateljev našega časa.

Od skupine Buggles do Hollywooda

Marsikoga bo morda presenetil podatek, da smo Zimmerja prvič odmevneje videli in slišali na zelo znanem mestu že davno pred njegovo skladateljsko kariero. Če na youtubu natančno pogledate kultni videospot za pesem Video Killed The Radio Star (1979) skupine Buggles, s katero je 1. avgusta 1981 uradno začel oddajati MTV, boste v ozadju na sintetizatorju opazili mladega, takrat komaj 22-letnega Zimmerja. Njegova pot se je obrnila glavo, ko je po večletnem vajenstvu pri skladatelju Stanleyju Myersu dobil priložnost, da napiše glasbo za film Moja pralnica (My Beautiful Laundrette, 1985). Nekaj, kar je bilo sprva zamišljeno kot majhen, nizkoproračunski film, je po zaslugi scenarija Hanifa Kureishija in glavnega igralca Daniela Daya Lewisa postala mednarodna uspešnica, ki jo je Britanski filmski inštitut celo uvrstil med 50 najboljših britanskih filmov 20. stoletja. Zimmer je bil zgolj eden izmed članov ekipe, ki ga je uspeh izstrelil med zvezde, in tako mu je leta 1988 režiser Barry Levinson že ponudil, da se preseli v Hollywood in skomponira glasbo za film Rain Man z Dustinom Hoffmanom in Tomom Cruisom v glavnih vlogah. Njegov hollywoodski prvenec mu je takoj prinesel nominacijo za oskarja in od tu naprej je bila meja le nebo.

Prelomno sodelovanje s Christopherjem Nolanom

Zimmer je do danes napisal glasbo za več kot 100 filmov in je zanje redno osvajal najpomembnejše svetovne nagrade. Leta 1994 je osvojil prvega oskarja za Levjega kralja, leta 1996 grammyja za Škrlatno plimo, leta 2001 še zlati globus za Gladiatorja. Njegovo delo pa je po prelomu stoletja vendarle zaznamovalo sodelovanje z režiserjem Christopherjem Nolanom. Še posebej pri filmih Vitez teme (2009), Izvor (2011) in Medzvezdje (2014) je Zimmer skupaj z režiserjem ubral bolj drzen in eksperimentalen pristop k aranžiranju glasbe za film. Uporabo trobil, kakršne se je poslužil v Izvoru, smo v zadnjem desetletju neštetokrat slišali v raznih filmskih napovednikih. Spet drugje je v Medzvezdju namesto klasičnega orkestra večino glasbe napisal za cerkvene orgle kot inštrument, ki je v prejšnjih stoletjih predstavljal največji tehnični dosežek svojega časa, podobno kot tehnologija popotovanja po vesolju to predstavlja v filmu. Prav zaradi takšnih brihtnih domislic imajo njegove kompozicije takoj prepoznaven in inovativen pridih.

Kako zveni Dune v živo?

Podoben pristop je Zimmer ubral tudi pri Dune, ki nedvomno prestavlja enega absolutnih vrhuncev njegove skladateljske kariere. Zimmer je za pričaranje vzdušja puščavskega planeta prihodnosti izbral mešanico tradicionalnih inštrumentov in vokalnih tehnik s celega sveta ter jih obdelal z naprednimi digitalnimi obdelavami zvoka. Prav ta zvočna kulisa je bila tista, ki je dodala pomemben košček k veličastnosti filma Denisa Villeneuva. Če smo do zdaj to glasbo slišali zgolj kot ozadje filmskemu dogajanju, bomo v Areni Stožice imeli priložnost z lastnimi očmi videti, kako izvajanje te glasbe izgleda v živo.

Na ljubljanskem koncertu bo Zimmer nedvomno veliko zaslug pripisal tudi svojim glasbenikom, ki prihajajo dobesedno s celega sveta. Zaradi odpora do klasičnih hierarhij skladatelj na odru ne privzema mesta privilegiranega voditelja, temveč prisega na zlitje s svojo skupino in na izrazito kolegialen odnos. V vsakem primeru bomo ta vikend videli glasbenika na vrhuncu ustvarjalnih moči, za nameček pa tudi s svežim oskarjem v žepu, ki ga bo, upamo, pokazal tudi slovenskemu občinstvu.