(INTERVJU) Andreja Zakonjšek Krt: Ponižno služim umetnosti, po najboljših močeh

Nazadnje sva se pogovarjali, ko ste prejeli Smrkoljevo nagrado pred sedmimi leti, edino cehovsko nacionalno nagrado za operne pevce. Zdaj ste prejemnica nagrade Prešernovega sklada, najbrž za vas vrhunec kariere?

"Vse uspešno izvedene operne in tudi operetne vloge, koncerti, recitali, snemanja, skratka, vsi pomembni dosežki na moji pevski poti, mi predstavljajo vrhunce. Nagrade hvaležno dojemam kot posledico vsega tega."

Ko govorite o pomembnih pedagogih, ki so začrtali vašo glasbeno pot, začenjate z očetom, nadaljujete s profesorico z mariborske Srednje glasbene šole Bredo Janko, ki je vzgojila celo vrsto danes odličnih opernih pevk, in nadaljujete z Visoko šolo za upodabljajočo umetnost v Gradcu. Vmes in kasneje pa še cela vrsta pomembnih ljudi, ki so vas oblikovali. Tudi znameniti profesor francoščine s celjske gimnazije Slavko Deržek, ki se ga spoštljivo spominja tudi vaša operna kolegica Nuška Drašček?

"Zavedam se, da je več pomembnih dejavnikov in ljudi, ki vplivajo na razvoj posameznikove umetniške poti. Pri meni je osnovno vlogo imela družina, v katero sem se rodila. Glasba in tudi umetnost nasploh sta imeli v njej zelo pomembno mesto. Na mojo srečo so starši in starejši brat zelo hitro, še pred mojim prvim letom starosti, začutili in opazili moj dar. Še posebej pa si je kasneje prizadeval, da bi ta dar razvijala naprej, moj žal že dolgo pokojni oče, ki me je na njemu lasten, nevsiljiv in nežen način spodbujal, da sem v tretjem letniku I. gimnazije v Celju (takrat Srednje družboslovne šole) začela obiskovati še pouk solopetja pri prof. Bredi Janko in seveda tudi ostale glasbene predmete na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. V istem obdobju sem bila na Gimnaziji v Celju tudi del Francoskega krožka, ki je s svojim velikim projektom (igra Mali princ in francoski šansoni) pod vodstvom prof. Slavka Deržka in njegove soproge Carmen Deržek požel velike uspehe po več glavnih mestih bivše države, kjer smo gostovali. K prof. Deržku se še danes vedno obrnem po dragoceno pomoč, kadar študiram vlogo v francoski operi ali francoske samospeve, tako glede izgovarjave kakor razumevanja zahtevne poezije, besedila.

Čeprav sem bila kot srednješolka še prepričana, da bom študirala jezike, me je ljubezen do petja, morda na začetku še podzavestno, privedla na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer Glasbena pedagogika, predvsem zato, da sem lahko nadaljevala ob njej s solopetjem. Najbolj so mi ostala v spominu predavanja dr. Manice Špendal, ki nam je velikokrat pripovedovala o svojih doživetjih ob ogledih opernih predstav v najimenitnejših opernih hišah in na festivalih Evrope, kar me je očaralo in prevzelo, še posebej zato, ker so bili to časi, ko nam vse to ni bilo tako dostopno, kot nam je danes. Po končani Srednji glasbeni šoli in proti koncu študija na Pedagoški fakulteti sem šla poskusit srečo na Visoko šolo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, in ker sem bila pri tem uspešna, vpisala študij tudi tam. Sem pa zaključila tudi študij na Pedagoški fakulteti, v razred pa kot profesorica glasbe nisem nikoli stopila.

Ves čas študija v Gradcu sem obiskovala ure solopetja pri mezzosopranistki Dragici Kovačič, tedanji prvakinji SNG Maribor. Prav delo z njo je bilo odločilna spodbuda in pomoč, da sem pristala v tem poklicu. Njeno bogato znanje, ki mi ga je iz vsega srca nesebično posredovala, in njeni dragoceni nasveti ter modrost so imeli neprecenljiv pomen za razvoj in oblikovanje moje pevske poti. Čeprav bo spomladi že 20 let, kar nas je, mnogo prerano, na višku umetniških moči zapustila, še vedno slišim njen čudoviti glas, njeni modri nasveti pa živijo v meni ves čas. Pogrešam jo."

Od sezone 1996/97 ste v mariborski Operi. Vabili so vas tudi v ljubljansko. Kaj je pretehtalo?

"Še pred diplomo v Gradcu sta mi bili zaupani moji prvi dve vlogi, Otilija v opereti Pri belem konjičku in leto dni kasneje Rosina v Seviljskem brivcu, tik pred slednjo pa sem dobila tudi redno zaposlitev v mariborski operi, za kar sem še danes hvaležna tedanjemu direktorju Stanetu Jurgcu. Verjetno je bila ravno ta hvaležnost tista, ki me je zadržala v Mariboru. Ob tem pa lepe, velike, mojemu glasu primerne vloge od samega začetka dalje. Hvaležna sem zanje, prav tako za vse krasne vloge, ki so se zgodile v ljubljanski operi. Sicer pa, dobro glasbo in kvalitetne predstave potrebujejo ljudje povsod, ne le v prestolnicah."

Vaše najodmevnejše vloge so gotovo Pamina v Mozartovi Čarobni piščali, pa Suzana, Berenice, Maud v danes slavljenem Josipu Ipavcu in njegovi Princesi vrtoglavki, pa v Kogojevih Črnih maskah ste bili Donna Francesca in Marjetica v Faustu, Madame Lidoine v Poulencovih Pogovorih karmeličank ... Kje se pa vi najbolje počutite, v belcantu, opereti, samospevu?

"Omenjenim vlogam bi jih dodala še nekaj: Popejo, Rusalko, Liu in Mimi, pa Antonijo, Donno Elviro, Micaelo, Hano in Rosalindo … Pravzaprav se v vseh vlogah počutim zelo dobro, vsaka od njih mi je zelo pri srcu. Zelo težko bi posebej katero izpostavljala. Je pa poseben občutek, kadar gre za krstno izvedbo opere, kot je bila izvedba Princese vrtoglavke, s katere je 87 let po nastanku obrisal prah in vložil ogromno truda, da je zaživela na odru mariborske opere, ddr. Igor Grdina. Vsekakor je posebna čast nastopiti v naslovni vlogi krstne izvedbe, če gre za mlado pevko, kot sem bila takrat jaz, pa še toliko bolj. Takrat se nisem zavedala, da sem bila v bistvu del renesanse Josipa Ipavca. Danes pišejo onstran naše severne meje o odkritju po krivici pozabljenega slovenskega mojstra.

Ljubezni do oper in tudi operet pa se pridružuje ljubezen do samospeva, oratorija, kantate. Ravno s tem, ko od interpreta zahteva drugačen, svojstven in morda še bolj poglobljen odnos, mu nudi, da svoje ustvarjanje in znanje še razširi, oplemeniti in obogati. Zelo rada imam tudi staro glasbo, ki me vedno znova očara s svojo sofisticiranostjo in neusahljivim virom najrazličnejših detajlov. Že na začetku pevske poti mi je bilo dano prvič nastopiti na Festivalu za staro glasbo v Radovljici, kamor me je, vsega skupaj kar štirikrat, povabila tedanja umetniška vodja tega festivala Tjaša Krajnc. Tako sem sodelovala z umetniki, specialisti za staro glasbo iz tujine in domovine in pridobila veliko znanja glede izvajanja stare glasbe, kar mi je med drugim bilo v veliko pomoč tudi pri izvedbi Monteverdijeve Popeje v mariborski operi pred nekaj leti. Vsak koncert zase je bil poseben, morda vendarle izpostavim tega iz leta 2004, kjer sva s sopranistko Ireno Baar izvedli izjemno zanimiva in očarljiva dela ženskih skladateljic 16. in 17. stoletja. Vsaka s svojimi arijami in dueti. Na koncertih smo vedno izvedli tudi kakšno noviteto slovenskih skladateljev ali skladateljic, kar je predstavljalo dodaten in tudi prijeten izziv."

Ne zavedamo se, kako pomembna je sijajna korepeticija za operno pevko. Vi ste jih imeli v Nataši Valant, pa v domači hiši Olgi Pečeny, Danieli Candillari, ki zdaj doživlja velike uspehe v ZDA ... Spomnim se vajinega večera samospevov z Brahmsom, Poulencom, Faurejem, Lajovcem. Mnoge vrhunske operne pevke po svetu imajo svoje stalne korepetitorje. Vas najbrž malce rešuje, da igrate klavir?

"Res je dober korepetitor pevcu v neprecenljivo pomoč in ima v pevčevem ustvarjanju in delovanju zelo pomembno mesto. Vsa leta sem, kadar mi je le čas dopuščal, šla zelo rada na korepeticije v Ljubljano k Nataši Valant, s katero sva pred leti tudi izdali CD Slovenski in francoski samospevi. Z bogatim znanjem in srčnostjo mi je vsa leta v veliko oporo in pomoč. Saj pevci ob vsem, kar se nam dogaja v našem poklicu, potrebujemo velikokrat tudi kaj več, iskreno strokovno mnenje, nasvet, včasih pa tudi tolažbo. Nepozabno je bilo tudi sodelovanje z Danielo Candillari, na najino prijateljsko druženje in na priprave najinega koncerta ter na sam koncert imam najlepše spomine. Tudi na sodelovanje s pianistko Bredo Zakotnik, na vaje na njenem domu v Salzburgu in potem koncert v Wolfovi rojstni hiši v Slovenj Gradcu me vežejo zelo lepi in hvaležni spomini. Srečna sem, da je oba omenjena koncerta v celoti posnel Radio Slovenija. Seveda mi je vsa leta v pomoč tudi naša pianistka Olga Pečeny. Sicer pa se v veliki meri pripravljam na nove vloge kar sama doma, pri čemer mi 12-letno učenje klavirja zelo prav pride."

Med dirigenti, s katerimi ste radi sodelovali, je Uroš Lajovic, ki vam je prvi dal možnost solističnega nastopanja, kajne? Pa Stane Jurgec, ki vas je angažiral v mariborski Operi?

"Uroš Lajovic je bil prvi dirigent, ki mi je dal možnost nastopanja v mnogih izvedbah vokalno-instrumentalnih del iz obdobja baroka in klasicizma, še pred prvo vlogo na odru mariborske opere. V tistem času so v Slovenski filharmoniji potekale nedeljske matineje z ansamblom Slovenicum z neposrednimi radijskimi prenosi. Neprecenljivo za mlado pevko, ki je na začetku svoje umetniške poti. In seveda neprecenljivo tudi kasneje, sploh če gre za stvaritve, ki zelo ustrezajo pevčevemu glasu. Žal imam v zadnjih letih teh priložnosti izredno malo.

V 26 letih se seveda v pevčevem delovanju zvrsti veliko dirigentov, med njimi so Simon Robinson, Loris Voltolini, Marko Letonja, Simon Dvoršak, Francesco Rosa, Gianluca Martinenghi, Stefano Romani, Simon Krečič, Stane Jurgec (s katerim sem sodelovala v svoji prvi predstavi sploh, opereti Pri belem konjičku), Boris Švara, ki je bil dirigent predstave Seviljski brivec, v kateri vloga Rosine predstavlja moj operni debut. Dirigiral pa je tudi na slavnostnem koncertu ob 60-letnici ustvarjanja dirigenta Sama Hubada, pod čigar taktirko mi ni bilo dano peti, sem pa zelo hvaležna in počaščena, da si je želel mojega nastopa na slavnostnem koncertu njemu v čast, ki je bil v ljubljanski operi leta 2001. Tako sem bila edina gostja na tem koncertu, kjer so sicer prepevali izključno solisti ljubljanske opere."

Kako gledate na izbiro repertoarjev v naših dveh operah? Je premalo sodobna, je preveč pristajanja na okus publike?

"Menim, da je nekaj najbolj žalostnega teater brez publike, zato menim, da je prav, da se repertoar prilagaja željam publike. Če sodobne predstave niso najbolj priljubljene, je to v veliko večji meri problem šolstva, izobrazbe, odprtosti srca kot pa problem gledališča."

Ogromno odličnih sopranistk vas je v Mariboru in okolici. Prav v vaši generaciji in blizu vas. Morda kdaj za domač oder skoraj "preveč". Lokar, Cvilak, vi, Ivanova ..., v primerjavi s pomanjkanjem tenoristov res neverjeten nabor, kajne? Čemu bi to pripisali? Dobremu šolanju?

"Kakor nasploh v življenju velja, da dobrih reči ni nikoli preveč, velja to tudi za operne pevke in pevce. Res je, da je razmerje zelo v prid sopranom, kar niti ni kakšna posebnost, saj vemo, da tenorjev nikoli ni bilo prav v izobilju. Tudi opernih vlog je največ za sopran, za različne tipe sopranov, kar tudi smo me, zato se z malce spretnosti v postavljanju repertoarja lahko za vse najde dovolj lepih in pravih priložnosti za delo."

Glas z leti zori, lahko pa se tudi izgubi glasovni potencial. Kako ohranjate kondicijo glasu, ki se seveda z leti spreminja?

"Če pevec od samega začetka in skozi vsa leta poje vloge, ki so primerne njegovi trenutni zrelosti glasu, in ne sili v fah, ki mu ni dan, mu leta prinesejo predvsem dragocene izkušnje, ki njegovo petje še izboljšujejo, oplemenitijo. To je eden izmed dragocenih nasvetov Dragice Kovačič, ki sem se ga vselej z vsem spoštovanjem in tudi prav rada držala, in vidim, kako zelo je bilo to prav, saj se po 26 letih poklicnega pevskega delovanja počutim v najboljši pevski formi doslej."

Letošnji Prešernov nagrajenec dr. Mirko Cuderman je bil pomemben na vaši poti. Pod njegovo taktirko in s Slovenskim komornim zborom ter Zborom Consortium musicum ste v Slovenski filharmoniji izvedli Bachova, Telemannova, Haydnova, Mozartova dela. Nekajkrat ste nastopili tudi na Varaždinskih baročnih večerih. Zdaj sta oba skupaj nagrajenca. Dober občutek najbrž?

"V teh dneh še posebej veliko razmišljam o prehojeni pevski poti in se z veliko hvaležnostjo v srcu spominjam vseh ljudi, ki so mi omogočali ustvarjanje. Med njimi je vsekakor tudi dr. Mirko Cuderman, ki me je vključil v mnoge izvedbe vokalno-instrumentalnih del, kot ste lepo rekli.

Še kot mlado pevko me je na odru Slovenske filharmonije in na gostovanjih doma in drugje postavil ob bok uveljavljenim umetnikom, Marku Finku, Marjanu Trčku, Dragici Kovačič, Mirjam Kalin … Vedno sem bila hvaležna in počaščena, kadar sem smela stati na odru s pevci, ki so imeli več izkušenj in znanja od mene, in vedno sem se poskušala čim več naučiti od vsakega izmed njih. To, da prejemam nagrado Prešernovega sklada istočasno, ko je eden izmed dveh glavnih nagrajencev cenjeni dr. Cuderman, me navdaja s posebnimi občutki hvaležnosti za vse lepo, kar sem lahko po njegovi zaslugi ustvarila in doživela."

Kako se spoprijemate s težkimi časi korone in kako bo nova realnost spremenila umetnost, navade ljudi ...? Se bodo odvadili hoditi v opero, na koncerte?

"Ob začetku epidemije sem s strahom gledala v negotovo prihodnost. Ker sem od ranega otroštva dalje bila soočena s stiskami, ki jih bolezen prinaša tako bolnim kot njihovim svojcem (oba starša sem izgubila mlada), me vsa situacija zelo bremeni in ob vsakodnevnem zaznavanju močno prisotne neuvidevnosti, nestrpnosti in skrb vzbujajočega pomanjkanja empatije tudi zelo žalosti.

Sicer pa sem imela veliko srečo, da sem prav v času, ko je bilo vse zaprto, natančneje, 5. februarja 2021, imela v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije koncert samospevov s harfistko Urško Križnik Zupan, na katerem sva izvedli dela C. Debussyja, G. Faureja, B. Ipavca, R. Schumanna in R. Straussa in noviteto Katarine Pustinek Rakar. Ob video prenosu je koncert neposredno prenašal tudi Radio Slovenija. Publike v dvorani seveda ni bilo. Zaradi te drugačnosti, kot posledice specifičnosti časa in razmer, je bil stres še večji, kot je sicer. Hkrati pa je bil ta koncert nekaj najlepšega v zadnjih letih mojega ustvarjanja. Tudi zato, ker sem se v teh težkih časih lahko zamotila z učenjem samospevov, s poglabljanjem in odkrivanjem, iskanjem nians, z vsem, kar imam tako zelo rada in za kar je potreben čas. In imela sem ga veliko. Z Urško sva nekaj mesecev kasneje vse skladbe tudi posneli za Radio Slovenija in v kratkem bo izšel najin CD pri ZKP RTV Slovenija. Sicer pa je operno in koncertno dogajanje v zadnjih mesecih, ob prilagoditvi novi realnosti, spet zaživelo. Zvesti ljudje ostanejo zvesti. In enako velja za publiko."

Če smo pretekla leta pogosto pogrešali glasbenike med Prešernovimi nagrajenci, ste letos kar trije. Kako pa komentirate pripombo Marjana Zlobca o "sakralizaciji nagrad"? Mislil je predvsem na vas tri, glasbenike.

"Marjan Zlobec operira s političnim pojmom klerikalizacija. Politika ni moje področje, zato ne bi vedela, kaj točno je mislil. Pevci pojemo za vse, za vsakogar, ljudi nočemo deliti ali kategorizirati. Še manj diskvalificirati. Človek se lahko samo čudi, da ni prav nič navdušen niti nad imenitnim prevajalcem Kajetanom Gantarjem, ki je mnogim Slovencem odprl ne samo okno, ampak tudi vrata v duhovno bogastvo antike. Sicer pa je že Sibelius dejal, da s pomenom kritikov ne gre pretiravati, kajti še nobenemu niso postavili spomenika. (Verjetno zato, ker si ga nihče ni postavil sam - v Horacijevem smislu.)

Sakralizacije pa ne vidim kot očitek, navsezadnje je tudi Wagner s Parsifalom ustvaril posvečujočo slavnostno igro. Bach pa je, kakor daje vedeti Leonard Bernstein, vsako noto posvetil ljubemu Bogu. To je pot velike umetnosti. Je z njo kaj narobe? Mislim, da ne. Ponižno ji služim po najboljših močeh. Pa naj kdorkoli napiše karkoli.

Naj zaključim z dvema izmed meni ljubih misli: 'Glasba je višje razodetje kot vsa modrost in filozofija' (Ludwig van Beethoven) in 'Glasba je jezik duha. Odpira skrivnost življenja, ki prinaša mir, odpravlja prepire' (Khalil Gibran)."