Tudi letos je ob 8. marcu UGM aktivno in inovativno ozaveščala o položaju žensk. Kontinuirano to počnete v okviru platforme Wom@rts, evropske mreže za enakopravno reprezentacijo žensk v kulturi. Kakšna pa sta delež in mesto umetnic v vaši stalni zbirki?
"Kljub zakonski izenačenosti moških in žensk po letu 1945 so bila za spremembe potrebna desetletja. Na Akademiji za likovno umetnost je po Metki Krašovec Ksenija Čerče prva - in v tem trenutku edina - ženska, ki poučuje strokovne predmete. Sprememb torej še vedno ni. Po drugi strani pa že ugotavljamo, da v določenih segmentih prevladujejo umetnice. Na akademiji imajo celo letnike, v katerih so študentke v večini. In tudi zaradi tega je mlada generacija v naši zbirki zastopana zelo uravnoteženo. 20. stoletja seveda ni mogoče spremeniti, mogoče pa je posvetiti več pozornosti avtoricam. Tudi pri aktualni postavitvi vrhuncev smo jim namenili kar nekaj prostora. Vse ustvarjalke, ki smo jih uvrstili v postavitev, si po kakovosti takšno mesto brez dvoma zaslužijo. V Moderni galeriji na primer pa so se v stalno razstavo med več deset moških prebile le dve ali tri umetnice."
V UGM Kabinetu je ta čas razstava o razstavi pred stoletjem, ki velja za začetek profesionalnega likovnega delovanja v mestu. Na tej razstavi pa je sodelovalo kar precej umetnic, ne?
"To je ena od nenavadnosti te razstave, vendar v kontekstu tistega časa manj nenavadna, kot se zdi danes. Na prelomu 19. in 20. stoletja, recimo v prezentacijah umetniške secesije, je bilo razmerje tretjina žensk in dve tretjini moških razmeroma običajno. Kar morda govori o tem, da so v prvih fazah različnih revolucionarnih novitet (tudi pri francoski revoluciji je bilo tako) ženske še nekako sprejete, potem pa počasi spet zaveje val tradicionalizma in se 'uspešno' vrnemo nazaj v znane okvire. Rudolfu Maistru in Viktorju Cotiču lahko pripišemo veliko širino pri izboru oziroma vabilu umetnikom in umetnicam na to razstavo. Gre za širino tako v razmerju med spoloma kot v nacionalni in generacijski sestavi."
Razstava je bila stvaritev iz nič
Ali je mogoče o tej razstavi razmišljati z našimi kategorijami profesionalnega oziroma ljubiteljskega?
"Razstava je za nas danes tako zelo zanimiva ravno zaradi koncepta širine oziroma odprtosti. S kolegom soavtorjem razstave Andrejem Preložnikom sva izpostavila, da takšen nabor razstavljavcev ni naključje. Omogoča nam širši kulturnozgodovinski oris trenutka, v katerem se je Maribor znašel po koncu prve svetovne vojne. Zdi se, da je Maribor po dolgem času prav v letu 1920 dobil priložnost, da ponovno razmišlja s svojo glavo. Vedno je bil orientiran proti Gradcu in Dunaju, takrat pa se je začel razvijati kot samostojno središče. Maister je uvidel, da je drugo največje slovensko mlado mesto treba razviti tudi v kulturnem smislu. Vendar ta prostor ni imel nobene tradicije, razstava je dobesedno stvaritev iz nič. Nobene likovne šole ni bilo, nobene razstavne dejavnosti, nobene službe za tovrsten kader. Marsikoga med razstavljavci danes res pojmujemo kot ljubitelja in to je po mojem mnenju tudi razlog, zakaj ni bila ta razstava nikoli podrobneje raziskana. Vedno se jo je odpravilo, češ, saj so sodelovali samo amaterji. Dejansko smo nekaterim naredili krivico. Veliko razstavljavcev je bilo tudi akademsko izobraženih. Po razpadu velike večnacionalne Avstro-Ogrske se je marsikdo bolj ali manj po naključju znašel v Mariboru, morda počakal na oblikovanje novih meja in se potem vrnil v svoje države. Po stoletju razdruževanj in združevanj je zdaj na tem zemljevidu, ki ga zasedajo razstavljavci, sedem držav. Tako je bilo na primer z zakoncema Janovsky, ki sta v okviru Avstro-Ogrske živela v Opatiji, v Sarajevu …, saj je slikar kot učitelj služboval na različnih koncih. Ne vemo še točno, kaj je počel v Mariboru, morda si je obetal, da bo lahko na tem robu nekdanje države zaživel, a že po nekaj letih sta se zakonca vrnila domov na Češko. Vsekakor je mogoče reči, da sta bila v Mariboru priljubljena, med 28 deli, ki so bila prodana na tej razstavi, so tudi njuna dela.
Razstavljavcev, ki bi se ohranili v slovenski zavesti, je bilo malo. Izstopa Nande Vidmar, saj se je s svežo ekspresionistično fazo zagotovo vpisal v zgodovino umetnosti. Tudi on pa je svojo pot nadaljeval drugje. Okolje ali celo interesna področja je pozneje zamenjalo več umetnikov. Franjo Stiplovšek je postal znan direktor muzeja v Brežicah, Viktor Cotič se je skoraj nehal ukvarjati s slikarstvom in postal zelo znan na področju ribištva … Bistveno pa je, da so bili ti umetniki v času razstave zelo mladi in da je bila zanje razstava odskočna deska. Edini povezovalni člen, edini umetnik, ki je razstavljal leta 1920 in je v Mariboru nadaljeval svojo profesionalno pot še po drugi svetovni vojni, je Ivan Kos. To je zanimivo, saj se mesto kaže kot izrazito prehodno, kar ima dobre in zelo slabe posledice.
Maribor pred stoletjem se kaže kot izrazito prehodno mesto, kar ima dobre in zelo slabe posledice
Ženske do leta 1920 seveda niso imele dostopa do akademij in torej ne moremo reči, da niso bile profesionalno izobražene. Obiskovale so zasebne šole in marsikdaj so bile zaradi drugačnega načina izobraževanja bolj moderne kot kolegi. Posebej zanimivi sta dve ustvarjalki. Vera Simonič Blumenau, o kateri moramo opraviti primerno raziskavo, je pripadala generaciji, ki je študirala na tujem, a je njen študij prekinila prva svetovna vojna. Potem jo je doletela usoda ženske, ki se mora posvetiti ohranjanju posestva in družini, vendar je slikala vse življenje in se precej selila. S sodobnimi pristopi se kaže kot zelo zanimiva ustvarjalka. Druga zanimiva ustvarjalka je Rita Passini, ki je svojo pot nadaljevala v Gradcu, kasneje tudi v Nemčiji. Ravnokar je Neue Galerie v Gradcu pripravila veliko razstavo umetnic in med njimi je tudi Rita Passini. Ob pomoči naše kolegice Andreje Borin so izbrskali podatke o njej in še nekaterih drugih ustvarjalkah v našem prostoru. Bila je profesionalno uspešna umetnica, živela je od svoje umetnosti, a jo je tudi avstrijski prostor pozabil."
Očitno je, da je bila razstava zelo odprta tudi z nacionalnega vidika?
"Mislim, da je to bil dogodek, na katerem sta prvič in verjetno tudi zadnjič v zgodovini enakopravno razstavljali nemška in slovenska skupnost"
Štirideset člankov o razstavi v petnajstih časopisih
Kakšne so bile kritike razstave oziroma sploh medijski odmevi?
"To so bili res zlati časi tiskanih medijev in kultura je bila zanje dovolj zanimiva novica. Gotovo tudi zato, ker je bilo dogodkov bistveno manj. Razstava je trajala manj kot tri tedne, pa je o njej več kot štirideset časopisnih zapisov. Ne gre samo za ljubljanske in mariborske časopise, ampak tudi za celjske, ptujske …, za več kot petnajst različnih medijev."
Kako pa je z odzivi tokrat? Mislim bolj na iskanje umetniških del z razstave, informacij …
"V enem tednu po otvoritvi se je oglasilo pet ljudi, našli smo štiri dela, ki so bila na razstavi, in pridobili veliko novih podatkov. Javil se je dedič slikarja Tomaža Janžekoviča in nas razveselil z informacijo, da hrani dve deli z razstave. Oglasila se je tudi vnukinja Vere Simonič Blumenau in ponudila nekaj dodatnih podatkov. Uspeli pa smo identificirati tudi nekatera dodatna dela Oskarja Pistorja in Viktorja Cotiča, hkrati pa dobili še nekaj namigov. Odziv je bil bistveno večji, kot sem pričakovala, verjetno tudi zaradi interneta, ki lahko doseže bistveno širšo skupnost, kot jo objava v tiskanem mediju. Odlično pa bi bilo, če bi lahko izvedeli več ali celo našli kakšno delo Ifigenije Cozzi ali Violette Rosmanit."
Velja konsenz, da je bil to začetek organiziranega kontinuiranega profesionalnega likovnega delovanja v mestu. Kakšno likovno življenje ustvarja in ponuja mesto sto let pozneje? Dovolj razvejeno?
"To je zelo kompleksno vprašanje, ampak prav stota obletnica je priložnost, da poskušamo nanj odgovoriti. Društvo likovnih umetnikov Maribor pod predsedovanjem Vojka Pogačarja je ob jubileju zastavilo zelo obširno dogajanje, mi smo se mu pridružili z dvema velikima dogodkoma. Eden je nova postavitev stalne zbirke, drugi pa ta mala raziskovalna razstava, o kateri dejansko nismo vedeli ničesar in smo jo želeli osvetliti. To je, kot pravite, dejansko konsenz. Danes vemo, da to ni bila prva razstava v Mariboru, dr. Valentina Bevc Varl piše že o likovni razstavi sredi 19. stoletja. Tudi leta 1920 je bila pred 'našo' že manjša razstava, s katero je Viktor Cotič pomagal Ivanu Kosu pridobiti sredstva za študij. A v tako velikem obsegu in s tako širokim konceptom je to dejansko prva razstava, ki so jo tudi organizatorji sami ponosno tako opredelili. Zato jo razumemo kot simbolni mejnik."
Že leta 1922 je občina odobrila zemljišče za galerijo
"O tem, kaj se je zgodilo v stotih letih, si želimo - ko bodo razmere to omogočale - organizirati okroglo mizo. Prva razstava je namreč odprla številna področja, ki so povsem aktualna tudi danes. Eno od teh je samo razstavljanje. Razstava je izum moderne dobe, s katerim umetniki komunicirajo z javnostjo. Prej je šlo za neposredna naročniška razmerja med cerkvijo ali plemstvom in umetnikom. Razstava je bila priložnost za obveščanje o najnovejših dosežkih v umetnosti, hkrati pa tudi preživetveni model, zato je bila večina razstav tudi prodajnega značaja. Zaradi obeh razlogov so poudarili pomen razstavišča, zlasti po vzoru ljubljanskega Jakopičevega paviljona iz leta 1909. In res je mariborska občina že leta 1922 odobrila prvo zemljišče v ta namen. A kljub številnim poskusom do vzpostavitve galerijskega prostora ni prišlo do leta 1954, do ustanovitve Umetnostne galerije Maribor. Ustanovljena je bila kot muzej, vendar je do leta 1966 služila predvsem kot razstavišče, torej kot podpora občasnim razstavam vseh zvrsti. Leta 1966 je bil ustanovljen Razstavni salon Rotovž, s pomočjo kustosov naše galerije ga je upravljalo Društvo likovnih umetnikov Maribor. Leta 1980 pridobi Maribor še nove razstavne prostore na današnjem Trgu Leona Štuklja. Namensko zgrajenega razstavišča v Mariboru vse do danes nimamo.
Mesto prav tako ni ozavestilo tradicije likovnega ustvarjanja skozi zgodovino. Zaradi potrebe po podpori živi umetnosti se je galerija usmerila v 20. stoletje, v takrat sodobno umetnost. A če bo kdaj prostor dopuščal, bi lahko različni muzeji združili zbirke in pripravili tudi pogled v preteklost, kot ga poznamo v Narodni galeriji. Takšna postavitev bi bila dobrodošla za raziskovalce, izobraževalne programe in turiste.
Ob hitrem pogledu stoletja je treba omeniti tudi trg z umetninami. Razvijal se je v liniji parabole z vrhom pred drugo svetovno vojno. Takrat so se v dogajanje vključili številni pokrovitelji in tudi mestna občina s promocijskimi aktivnostmi, kot je bil na primer Umetnosti teden, s katerimi so spodbujali razstavljanje, subvencioniranje umetnosti, odkupe … Meščanska zavest o podpori umetnosti - zlasti pa nacionalno obarvana podpora, torej podpora slovenski umetnosti - se je res povečala. Verjeli so v kvaliteto slovenske umetnosti. Ob Jakopiču in Groharju so zaznavali tudi mlajše, recimo Zorana Mušiča, ki je precej uspešno pridobival naročnike. Vendar je vojna vse prekinila. Po vojni pa sistem ni šel v to smer. Država je sicer dobro poskrbela za umetnike, dobro jih je umestila v družbo, vendar je prišlo do upada trga, ponovno se je začel vzpostavljati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s prvimi zasebnimi galerijami, tudi v Mariboru."
Zdaj torej res upamo, da bo prišlo do realizacije razstavišča v okviru projekta Center Rotovž. Po več kot sto letih bi si drugo največje mesto v Sloveniji to morda tudi zaslužilo. Bi teoretično vendarle raje imeli na enem mestu združene vse svoje dejavnosti in vsa razstavišča?
"Za vodstvo in za ekipo je veliko lažje biti skupaj. A ker se je pokazalo, da ta zgodba očitno še dolgo ne bo doživela epiloga, je smiselno, da 'do takrat' Maribor pridobi vsaj eno spodobno razstavišče. Prepričani smo, da v sinergiji s knjižnico in art kinom lahko ponudimo Mariborčanom bistveno več. Predstavljam si nekoga, ki pride v Center, si v knjižnici izbere knjige, gre na razstavo, zvečer v kino, vmes pa spije dobro kavo. Umeščanje kulture v samo središče mesta se mi zdi v simbolnem smislu zelo pomembno. V tem vidim jasno sporočilo, kaj se zdi mestu pomembno in iz česa namerava črpati."
Podpora lokalni produkciji in hiti za širšo javnost
Stalna zbirka bo torej ostala v stavbi v Strossmayerjevi ulici, čemu oziroma komu vse pa bo namenjeno novo razstavišče?
"To bo razstavišče za občasne razstave. Arhitekturni biro Medprostor je izvrstno izkoristil dane gabarite in zasnoval razstavišče v treh nivojih, ki jih lahko povezujemo ali ločujemo glede na različne programe. Omogočalo nam bo, da povežemo in smiselno podpremo lokalno produkcijo, zaradi relevantnih in mednarodno primerljivih okoljskih pogojev (temperatura, vlaga, svetloba …) bomo lahko končno povabili 'hite', ki bodo nagovorili širšo javnost v regiji, pa seveda vzpostavili pomembne retrospektivne, raziskovalne razstave … Zajeta bosta 20. in 21. stoletje, seveda s sodobnim principom razstavljanja."
Del ustvarjalcev iz lokalnega okolja misli, da jim namenja Umetnostna galerija Maribor premalo prostora oziroma pozornosti. Se bo z novimi prostori kaj spremenilo?
"Poznam ta očitek, četudi ga malokdo izreče direktno. Če pogledate program, lahko vidite, da v UGM Studiu in UGM Šopu prevladujejo sodobne avtorice in avtorji iz našega okolja, retrospektive pa posvečamo izključno mariborskim umetnicam in umetnikom. Strinjam se, da je ustvarjalk in ustvarjalcev dovolj, da bi lahko vsako leto pripravili vsaj tri retrospektive, pa tudi več preglednih, tematskih in raziskovalnih razstav, ki so nujno potrebne. Na žalost pa je dovolj prostora, časa, kadra in sredstev samo za eno do dve večji razstavi letno. Zato pa prosim vse, da pišejo na ministrstvo za kulturo in zahtevajo primerljive pogoje, kot jih ima prvo mesto v državi. Maribor si to zasluži. Poudariti pa moram, da naš cilj ni samo postavitev razstav, temveč tudi njihova razširitev med čim širšo javnost, kar počnemo s spremljevalnim programom za zelo različne ciljne skupine, zato je nujno, da obsežne razstave v UGM trajajo vsaj tri mesece. Torej naj še enkrat poudarim - v mestu potrebujemo več profesionalne infrastrukture, namenjene likovni umetnosti!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
