(INTERVJU) Darka Erdelji: Na praznih drevesih so včasih zlata jabolka

Izhodišče za najin pogovor je razstava v mariborskem Lutkovnem gledališču, kjer je tačas mogoče videti nekaj likovno najbolj vznemirljivih uprizoritev iz zgodovine tega gledališča. Postavila jo je Darka Erdelji, ilustratorka, scenografka in kiparka, da nam osvetli magično transformacijo ideje v predmetni svet v lutkovnem gledališču. A ne le to. V njenem stanovanju, ki je svet po svoje, kot pravljica in biser sredi ocena, mala Nova Fundlandija, kjer je (pre)živela sedem let in se tja še vrača, nastajata še lončarski atelje in tudi ideja o avtorski predstavi.

A najprej k razstavi. "Že direktorica Katarina Klančnik Kocutar je imela to idejo in meni se je zdela odlična. Fino je, da ljudje vidijo, kako lutke sploh nastajajo. Razstava je kar velika stvar. Je zelo raznolika. Večinoma v gledališče pridejo režiserji s svojimi likovniki. Ilustrator ne pozna tega gledališkega medija in mi smo tukaj zato, da njegov jezik pretvorimo v našega. So režiserji, kot je Jelena Sitar, ki natančno vedo, kaj bodo delali. Tudi Katja Povše pri Ptiču Ferdu na primer, tu je vse delovalo. Katja ve in najde likovnika, da idejo pretvori v likovno podobo. Tega sem se naučila v Pragi. Ob slikarstvu, kiparstvu in tako naprej še lutkovne obrti. K nam so hodili predavat scenografi, režiserji, gledališki in lutkovni teoretiki iz celega sveta. Analizirali smo stvari in se o tem pogovarjali. To je znanje, ki ga večina v Sloveniji nima. Ali pa ga ima skozi pridobljene izkušnje. Ne najdeš pa lutkovnega scenografa, da bi ti zrisal lutke, ker je to drugače kot klasična scenografija. Načini so različni. Zelo sem vesela, da imamo na razstavi dela Svjetlana Junakovića, ki je genialen ilustrator. Vidiš, zakaj je Jelena Sitar izbrala njega. V njegovih delih je toliko dramaturške linije, da je že takoj vedela, da bo funkcioniralo. V vsaki njegovi sliki vidiš zgodbe o zgodbah. Tudi pri Damijanu Stepančiču je toliko igrivosti in Jelena Sitar zna to najti. Z znanjem, ki ga ima, Jelena ohrani vso njegovo igrivost. Klemen Markovčič, režiser, tudi zna, takšna je njegova Rdeča Kapica, ima pa drug princip. Izbrali smo različne pristope in morala bi omeniti vsakogar, kar bi bilo edino pravilno. Zelo ljuba mi je še Sabina Šinko, ki uči lutkarstvo na Pedagoški fakulteti in ima izreden smisel za obrtno in likovno. Na razstavi se vidijo mnoge razlike, tudi ženska in moška roka. Pa naj omenim še režiserja Tina Grabnarja. Pri njem je bila jasna ideja, potem pa smo se za predstavo Pirat in luna igrali dalje, bolj eksperimentalno. S projekcijami senc, ker je celotna zgodba v tem, kako pirat, ki hoče vse materialno, ne more ujeti svetlobe," koncepte razloži Darka Erdelji.

Njene strasti

Na razstavi so tudi njene ilustracije, in ker je koronačas zaprl vrata gledališč, je ta čas izkoristila za premisleke o tem, kako bi vse, kar zna, in vse, kar je doslej videla in doživela, združila v predstavo. "Celo življenje sem vedela, da hočem nekaj takega narediti, verjetno je ta koronačas tudi vse strnil in povezal skupaj. Vprašala sem se, česa mi bo žal, če bom ležala v komi? Ali kaj se mi bo zdelo super? V življenju sem ogromno doživela, našla veliko zgodb in živela na otoku sredi oceana. Tam, kjer imajo svojo časovno cono, kjer so pol ure pred vsemi drugimi, tam, kjer so ljudje verjeli, da je svet ploščat, pa je bil eden od koncev sveta. Potovala sem po otokih, od enega do drugega, po otokih, kjer ni avtomobilov. S poštno ladjo smo potovali in igrali predstave. Bila sem na otoku, kjer se je sedem bratov poročilo s sedmimi sestrami. Kot v pravljici."

Zato razmišlja o konjskem vozu, kamor bi vse te zgodbe strnila, o nečem, s čimer bi lahko potovala po svetu. "Predstavljam si, da lahko s tem vozom štopam in grem tudi peš, pa na vlak in tako dalje. Razmišljam tudi, kako naj vse te zgodbe vpletem v ustvarjanje s keramiko, ki je čisto elementarna stvar, to je zame zemlja, zame je narava bog in to je ta osnova. Vsa inspiracija izhaja iz tebe. Ne vem, kako se lahko včasih počutiš osamljenega, ko pa je toliko življenja okoli tebe. Fino bi bilo, da bi ljudje videli, kako smo povezani, koliko je teh malih delčkov, koliko inspiracij je v tem in koliko je zgodb v vsakem milimetru. Kako si lahko srečen samo s tem, ko vidiš, kako labodi preletijo Dravo. Če si tam v pravem trenutku, lahko vidiš celo jelene. Dva jelena sta se pri Koblarjevem zalivu stepla in eden je nagnal drugega ter preplaval reko. In jaz sem bila tam. Kakšno srečo imam, da znam vse to opaziti, tudi laboda, ki pazi in prešteva svoja jajca. Včasih je svetloba taka, da si rečeš, pa saj so videti kot zlata jajca. Jeseni pogledaš drevo, pa so jabolka na praznih drevesih živo rumene barve. To so zlata jabolka. Vsepovsod so pravljice."

Vse je tu

V zadnjem letu se je lotila ureditve lastnega ateljeja, do tega sta jo pripravili korona in želja, da bi ustvarjanje s keramiko, ki je njena velika strast, povezala z gledališčem. "To je ta način razmišljanja in eno z drugim gre z roko v roki. Objekt, zgodbe vidiš drugače. Tega sem se naučila skozi življenje, skozi vse te šole, kjer sem bila. Pet let v Pragi naredi iz tebe, da razmišljaš drugače in vidiš dramatične situacije drugje. Mi, ki imamo naravo, to tako in tako imamo, drugi pa potrebujejo malo spodbude. Če ti nekdo dodatno kaj pokaže, je to pomoč in odpira nove možnosti. V teh materialnih časih je to pomembno, in če bi ljudje znali videti stvari in bi jih prepoznali ter iz tega naredili svoje zgodbe, bi bili veliko bolj srečni. Ne potrebuješ dosti. Vse je tu."

Darkin cilj je, da združi vse ustvarjalnosti, trenutno pa išče stičišča teh svojih sanjarij in poti. Zanimajo jo ravnice, zase pravi, da je panonska duša, privlači jo širokost tega prostora z ogromnim nebom, igro oblakov, vetra in neba. To je njen drugi del, prizna, prvi je Nova Fundlandija, kamor je odšla, da bi našla morje, ki je izginilo. "In sem ga našla na koncu sveta. Ko sem tam, pa pogrešam to svojo zemljo. Ko odpreš kak moj predal, je vsepovsod polno zamaškov. Zbiram jih zato, da mi bo lažje, ko se bom vrnila. Ko sem na otoku, grem na pečine, gledat dol proti svoji Panonski nižini in sanjarim, da si bom naredila ladjo, da se vrnem v nižino. Ko pa sem tu, delam ladjo, ki me bo odpeljala nazaj, na moj konec sveta," pove o povezavah med njenima svetovoma.

Otok sredi ocena, Nova Fundlandija, je najvzhodnejši del Kanade, kjer živijo v glavnem Irci, ribiči. "Otok ni kapitalistično, ameriško, tudi ne kanadsko usmerjen, je čisto nekaj drugega. Tam živijo ljudje, ki imajo radi trdo življenje, ljudje, ki so odšli iz Škotske večinoma zaradi verskih vzrokov. So večinoma protestanti in še kako ponosni na to, da imajo trdo življenje. Ponosni na svoje babice, ki so bile brez vsega. One so morale preživeti na teh skalah sredi krutega oceana. To morje, ta pravi severni ocean je čisto nekaj drugega, kot mi mislimo, da je, tega si sploh ne znamo predstavljati. V morju so izginile cele vasi moških. Oni nimajo nič drugega kot to, da gredo lovit tjulnje. A so ponosni na to, ker tam ni pomembno, da imaš velik avto. Mah, človeka je sram povedati, če ima velik avto. Ponos je v tem, da so preživeli, ker je preživela tudi njihova babica, ki je prišla kljub krutemu okolju. Skupaj so in tako tudi funkcionirajo. Posameznik nima šanse, da preživi na tem otoku."

V vato zavit zvok

Njen najljubši spomin je jutranji sprehod, ko je svoja otroka zjutraj spremljala v šolo. "Vse diši po jelenih, medvedih, ko se dviguje megla z morja. Celo mesto izgine. In ti hodiš v šolo, v rokah držiš dvoje malih toplih rokic, hišice pa se prikazujejo in izginjajo. Tam so takšne barvne hiše, v skandinavskem stilu, kot na primer na Grenlandiji in Islandiji. Mestece se prikazuje in izginja. Vse okoli tebe je kot v vato zavit zvok, ne veš, kje hodiš, ne veš, kaj je za vogalom, vse je tudi malce čudno. A te tople rokice. Moja mala Karin zapoje, otroški glas reže te megle. In to je trenutek, ki ga nočeš nikoli pozabiti, za vedno bi ga nesla s sabo."

Mesto St. John je tudi najstarejše mesto v Ameriki. Je mesto, kjer je umetnost izredno močno zasidrana, a tisti, ki se s tem ukvarjajo, bolj ali manj životarijo. "Mesto je tudi socialni rob Kanade. Ta, ki hoče boljše življenje, pač gre v Toronto, Ottawo, gre naprej. V glavnem so ostali ljudje, ki so umetniki, sanjači. Umetnost je bila v tem mestu vedno zelo podprta in to je tudi eden najbolj umetniško močnih prostorov, kjer sem kadarkoli bila. Saj je Praga čudovita, ampak St. John je nekaj drugega. Ljudje tam res živijo to umetnost, tam je doma sproščenost. To je nov svet. Ko zapade sneg, ga zapade tudi do tri metrov in je kot v Fellinijevih filmih. Ljudje pridejo ven in si naredijo zabave. Pred dvema letoma je bila takšna katastrofa, ljudje so obtičali v snegu. A so vzeli lopate in prišli drug drugemu pomagat. Sredi zime so si naredili piknike, zraven pa peli, hodili naokoli s hrano in jo dali sosedom, pa čeprav sami nimajo nič. Vem, da sem malce nagnjena k romantiziranju, ampak tako je. Vedno imam dilemo, ali naj o tem govorim ali ne, da ne pridejo napačni ljudje tja. Ta otok me je naredil takšno, kot sem. Lahko bi govorila nešteto zgodb. Tudi to, kako čakam poštarja s prijatelji v zasneženih rovih, kjer pijemo kavo in viski. Pa pride paket, ki mi ga pošlje mama ali teta. Ko ga odpiram, te moje občutke vsi delimo, zadiši po drugi deželi. Na otoku je doma vedoželjnost, brez ljubosumja, tam so doma ribiči in zanimajo jih naši svetovi. Ne bojijo se drugačnosti. Oni so že zdavnaj menjavali rum z Jamajko, so pravi pirati. In ko slišiš te zgodbe, kako so ga skrivali, so pravi pripovedovalci zgodb. Meni ena najljubših je noč balad. Dobijo se vsi, od najmlajših do najstarejših, in prepevajo svoje zgodbe. Jaz sem pela sevdalinke, to, kar pač znam. Kakšne močne zgodbe so to, močne emocije, a na koncu brez priklonov. Na ta večer si zgodbe le delimo," se spominja Darka Erdelji.